Nemalokrat od nemalo ljudi slišimo, da jim avtomobil pomeni le prevozno sredstvo, nekakšno »nujno zlo«, brez katerega dandanes pač ne gre. Da jim je vseeno za udobje, za videz štirikolesnika, za znamko, za takšne in drugačne večinoma nepotrebne in odvečne dodatke v obliki dodatne opreme, pa za tiste dodatke, ki avto še dodatno oblikovno olepšajo... Skratka, edino, čemur je avto namenjen, je transport med točko A in točko B, dobrodošlo in priročno pa je le še, če je v njem dovolj prostora še za kakšnega potnika in če ima avto dovolj velik prtljažnik. In, seveda, zelo pomembno je, da je cenovno ugoden.

Vsi takšni so pred leti, ko so tudi na slovenski trg pod okriljem Renaulta zakorakali v vseh pogledih izboljšani avtomobili romunske znamke Dacia, kmalu tudi model sandero, svoje adute dobili tudi med novimi štirikolesniki in se jim ni bilo treba ozirati le za rabljenimi. Pa da ne bo kdo razumel narobe – ne pravimo, da so Daciini avtomobili neudobni ali da so grdi. Le ob zares pestri izbiri na trgu jih v omenjenih kategorijah pač ne moremo uvrstiti k vrhu. So pa tam točno pri tistih stvareh, ki so pomembne v kategoriji »od točke A do B«, se pravi pri zanesljivosti in ceni. Po tem je slovel že prejšnji model sandera, ki so ga na mnogih trgih, tudi izredno zahtevnem nemškem, uporabniki uvrstili prav na vrh lestvice najbolj zanesljivih avtomobilov, nov, ki prodajno pot zdaj začenja tudi v Sloveniji, pa je bil deležen tudi prijemov, s katerimi je zdaj neprimerno lepši in se spogleduje tudi s kupci, ki dajo kaj na videz.

Novi sandero je zdaj namreč videti precej bolj mladosten in dinamičen, bolj privlačna celota pa je zapakirana v dolžino 4,06 metra, kar je štiri centimetre več kot prej. Ob tem je zadržal tudi vse dobre lastnosti svojega predhodnika, saj se lahko pohvali s prostorno potniško kabino in dovolj velikim prtljažnikom, ki v osnovi pogoltne 320 litrov, s podiranjem naslonjala zadnje klopi, ki se lahko zloži tudi tako, da nastane velika ravna površina, pa se prostornina zviša na 1200 litrov. Notranjost je sicer povsem na ravni pričakovanj – na prvi pogled se vidi, da je vse skupaj narejeno kakovostno in trdno, razen pri višjih stopnjah opreme pa tudi precej špartansko, brez kakšnega blišča, skratka v duhu strategije znamke.

V tem duhu je tudi motorna paleta, saj lahko na kakšne močne motorje s tromestnim številom konjičev kar pozabite. Najmočnejši bencinski je nov (sicer znan že iz novega clia) 0,9-litrski TCe z 90 konji (66 kilovati), šibkejši je 1,2-litrski s 75 KM (55 kW), z enako močjo pa bo dizelske apetite zadovoljil 1,5-litrski dCi. Ob tem je treba dodati, da bo s šibkejšim bencinarjem novi sandero na voljo tudi v različici s pogonom na avtoplin in pa seveda podatek, ki bo zadovoljil potencialne kupce različice stepway. Ta robustnejša in atraktivnejša »mehkoterenska« različica sandera, ki je od običajne daljša za dobra dva centimetra in ima štiri centimetre višje podvozje, bo naprodaj hkrati z običajno različico, na voljo pa bo z že omenjenim 0,9-litrskim turbobencinarjem ali z 1,5-litrskim dizlom z 90 KM (66 kW). Najcenejši sandero z najšibkejšim bencinskim motorjem je naprodaj za 7790 evrov, medtem ko najugodnejši stepway stane 9800 evrov. Dodatna oprema med drugim obsega tudi velik zaslon na dotik, navigacijo in tempomat, vse različice sandera pa imajo že serijsko vgrajeno klimo, 4 zračne blazine in tudi ESP, s čimer se na testnih trčenjih Euro NCAP nadejajo boljše ocene kot pri nekaterih zadnjih modelih (duster, lodgy), ko se jim je zalomilo z le tremi zvezdicami. A to je že druga zgodba, ki potrebuje kar nekaj dodatne razlage.