Škodin malček je idealen mestni avtomobil, ki je sicer nastal kot produkt trojnega »kloniranja«, in ima ravno to, kar mora danes imeti sodoben mestni avtomobil: sprejemljivo prostorno notranjost in ne prevelike dimenzije, da je manevriranje z njim v mestih čim bolj enostavno. V dolžino meri malček 3,56 metra in je s tem več kot okretna zadevica, pa še njegov prtljažnik z 251 litri ni pretirano premajhen. Panda na drugi strani je bolj znani malček na naših cestah, čeravno je z novo generacijo ta avtomobil ogromno pridobil. Saj ne, da bi bilo s prejšnjo generacijo, ki je še vedno v ponudbi kot panda classic, kar koli narobe, a novi »medvedek« je vseeno pridobil resnost in kakovost. S 3,65 metra je nekoliko daljši od škode citigo, a zato ni nič bolj okoren, nasprotno, v testni različici s petimi vrati je celo prijaznejši do uporabnika kot citigo, ki je bil na voljo le s tremi vrati in s tem bolj zapletenim plezanjem na zadnje sedeže. No, citigo je na voljo tudi v petvratni različici, torej razlogov za dvome ni. Je pa zato pandin prtljažnik z 225 osnovnimi litri presenetljivo manjši od škodinega, kar pa gre predvsem na račun prostornejše notranjosti, seveda na zadnjih sedežih. Kajti v pandi je tam precej udobneje kot v škodi citigo.

Mali okretnež citigo pa se s svojimi 75 konji (55 kilovati) ne ustraši nobenega prometa, nobene ceste, še na avtocesti se lahko počuti dovolj domače, da se potniki peljejo več kot udobno (njegova končna hitrost sicer znaša 171 km/h, pospešek do stotice pa 13,9 sekunde). Zato je to pravi multitalent, s katerim vam nikoli ne bo dolgčas. Pri pandi je zgodba malce drugačna, avtomobil je vseeno večji, nekoliko višji (panda meri v višino 1,55, citigo pa 1,48 metra) in na splošno deluje »resneje«. Zato pri pandi v prvi vrsti ne stojijo vozne lastnosti kot take, čeprav seveda panda zmore marsikaj, saj ji pri tem pomaga 70 konjev (61 kilovatov). Ti pridejo manj do izraza kot v škodi citigo (pospešek 14,2, končna hitrost 164 km/h), saj so pri njej na prvem mestu vsakodnevno udobje, uporabnost, prilagodljivost. In vse to ter karoserijo, nad katero se ne gre pritoževati, ponuja mali fiat, ki sploh ni več tako majhen, »večji« od tekmeca pa je tudi pri porabi (6,4:4,8 litra bencina na 100 kilometrov).

V notranjosti je citigo celo nekoliko bolj »plastičen«, če ne že pust, a to je dediščina, ki jo je s seboj prinesel pretežno germanski genski zapis. Vse je sicer tako, kot mora biti, a zunanjost v škodi citigo vseeno obljublja malce več radoživosti tudi v notranjosti. Panda pa kot značilni predstavnik »lepe Italije« ponuja tudi to. O lepoti se sicer ne gre prerekati, a priznajmo si, da je panda vseeno narejena in oblikovana z nekaj več srca in željo po drugačnosti, po detajlih. Citigo je na drugi stran bolj oglat, bolj »uniformiran«, čeravno že zaradi svoje velikosti deluje precej bolj posrečeno, kot bi sicer. A kakšen poseben lepotec vseeno ni, panda je prej pisana na kožo tistim, ki iščejo še nekaj več identitete, občutka za dizajn.

A veliko stvari se ponavadi ustavi pri ceni, na srečo pa pri obeh kandidatih le ni tako. Na papirju je bila sicer testna fiat panda 1,2 easy krepko dražja od trivratne testne škode citigo 1,0 elegance, s povsem primerljivo opremo (ESP, centralno zaklepanje, potovalni računalnik, 14-palčna kolesa, centralno zaklepanje…), saj je češki malček cenejši kar za približno 1100 evrov (10.490:9308 evrov). A potem je tukaj še popust pri Fiatu, ki znaša 1500 evrov, in zadeve se obrnejo na glavo. V korist kupca, seveda, tako pa postane panda še večji tekmec manjši škodi citigo. In na vso srečo lahko ugotovimo, da sta mala kandidata ostala mala v najbolj pozitivnem pomenu besede. In s tem sta postala »velika«.