»Delodajalci še ne povprašujejo ...«

Kje torej dobiti dobrega in prijaznega dedka Mraza, takega, o katerem ne bo dvoma, da je res prišel iz zasneženih dežel? Najbolj iskani in dostopni so seveda poklicni igralci, ki pa se v to vlogo praviloma prelevijo v sklopu svojih gledališč, kjer naročnikom ponujajo pretežno pakete z otroško predstavo, ki vključuje tudi dedka Mraza. Temu pritrjuje tudi Waltl, ki pojasnjuje, da samih obiskov dedka Mraza praktično ne izvajajo, temveč vztrajajo, da gre za ponudbo otroške predstave, ki vključuje tudi dedka Mraza. »Glede na izkušnje je ljudem ta kombinacija očitno všeč. Da otrokom ne podarijo le darila, ampak predvsem kulturno prireditev,« ugotavlja Waltl. Mini teater ima letos nekaj več kot petdeset obdaritev dedka Mraza, ob tem pa še obiske v skupinah v vrtcih in pet dni sprevode dedka Mraza po Ljubljani.

Igralcev, ki igrajo dedke Mraze, je pet. Cena je odvisna predvsem od predstave, ki jo igrajo, koliko igralcev je v zasedbi in kakšna ekipa sodelavcev je vključena v pripravo dogodka. Glede na to, da sta obe njihovi dvorani v Križevniški ulici in na ljubljanskem Gradu majhni in da tudi sicer ne želijo igrati za prevelike skupine, saj se lahko izgubi pristen stik med igralci, dedkom Mrazom in otroki, so cene prilagojene številu gledalcev. V letošnjem letu so bile najpogosteje odigrane predstave Zvezdica Zaspanka, Pekarna Mišmaš, Obuti maček, Sapramišja sreča, Palček, Rdeča kapica, Trije prašički in Zmaj in princeske. Naročniki so predvsem manjša podjetja, ki predstave zakupijo že junija, nekateri pa se celo dogovarjajo za leto vnaprej.

Kaj torej storiti, če vaše podjetje ne zakupi gledališke predstave z dedkom Mrazom, ki praviloma stane več sto evrov, otrokom pa želite omogočiti to dragoceno doživetje? Ko smo na zavodu za zaposlovanje Slovenije povprašali, ali morda razmišljajo o tem, da bi ustreznemu profilu brezposelnih oseb morda ponudili tovrsten zaslužek, smo dobili klasičen birokratski odgovor, da na zavodu za zaposlovanje niso zasledili, da bi delodajalci povpraševali po tovrstnem kadru. »Menimo, da osebe za to delo iščejo na neformalen način, najverjetneje jih začasno najamejo (po podjemni pogodbi) kot animatorje,« so ugotavljali na zavodu in dodali, da zakon o urejanju trga dela brezposelnim osebam ob hkratni ohranitvi pravice do denarnega nadomestila v nespremenjeni višini omogoča omejen obseg dela do 200 evrov mesečno. Tudi na eni od agencij za posredovanje dela smo preverili, ali v decembrskem času morda ponujajo tovrstno delo, pa smo dobili odgovor, da tega do zdaj niso počeli. Agencij, kot jih poznajo v tujini, ki ponujajo Božičke (dedke Mraze), na ustreznem nivoju skorajda ni, pa čeprav bi bila to v času krize, pa tudi sicer lepa poslovna priložnost. Eno od podjetij, ki to možnost ponuja, je Zabava za otroke, kjer se ukvarjajo z organizacijami različnih otroških dogodkov. Vendar je bila njihova mobilna številka nedosegljiva, da bi preverili, kaj ponujajo in za koliko denarja.

Skratka, če si predstave s poklicnimi igralci in dedkom Mrazom ne morete privoščiti, ste odvisni predvsem od kakšnega znanca, prijatelja ali sodelavca, ki bi bil to pripravljen izpeljati, pri tem pa tvegate, da ta dedek Mraz ne bo ravno prepričljiv. Temu tveganju so recimo izpostavljeni otroci slovenskih policistov in policistk. »Obdarovanje otrok zaposlenih v policiji ni sistemsko urejeno, niti nimamo dodeljenih posebnih sredstev za ta namen. Posamezne policijske uprave oziroma enote obdarovanje priredijo same, če se tako odločijo. Pri organizaciji, iskanju sredstev, sestavi kulturnega programa so povsem samostojne, zato tudi nimamo nekega centralnega pregleda nad posameznimi prireditvami. Za darila otrokom s prijavnino na obdarovanje prispevajo starši sami oziroma velikokrat sindikati za svoje člane. Brezplačne igralce za lik Božička ali dedka Mraza navadno poiščejo v vrstah svojih zaposlenih, obdarovanja pa običajno potekajo v kateri od telovadnic ali v drugih večjih prostorih policije, ki jih ni treba najeti,« so sporočili iz generalne policijske uprave. Nekateri dedki Mrazi so bili torej odlični, nekateri pa ne.

Otroškim očem ne moreš reči ne

Med bolj priljubljenimi dedki Mrazi na Primorskem je 74-letni Franc Gombač iz Podgrada. »Da bom dedek Mraz, sem se odločil kmalu zatem, ko sem prišel iz vojske. Bil sem učitelj na šoli, in ko enkrat zagledaš tiste velike otroške oči, polne pričakovanja in navdušenja, te zadeva enostavno potegne,« pravi Gombač, ki je z manjšimi prekinitvami več kot štirideset let igral dedka Mraza po šolah in vrtcih, otroke pa je razveseljeval tudi drugod. Čeprav se uradno nikjer ni ponujal, je bil vsa ta leta zelo zaseden in iskan. »Ko so ljudje ugotovili, da imam smisel za to, so me začeli vabiti na različne konce. Če sem le mogel, sem poskusil obiskati prav vse,« pravi Gombač, ki pa se je letos vlogi dedka Mraza moral odpovedati. »Nisem več najmlajši in pod kožuhom se človek prepoti. In ker se je treba preoblačiti po različnih skritih kotičkih, kjer večinoma ni ravno toplo, sem se zadnja leta večkrat prehladil. Zagotovo bom pogrešal ta neprecenljiva doživetja, vendar moram paziti tudi na svoje zdravje,« se nasmehne prijazni Gombač, ki je bil v vlogi dedka Mraza tako zelo prepričljiv, da ga niso prepoznali niti njegovi vnuki, ko jih je držal v naročju in jih obdaroval. »Moja vnukinja še potem, ko ni več verjela v dedka Mraza, ni bila prepričana, ali sem bil jaz dedek Mraz ali ne,« je ponosen Gombač, ki je za otroke vedno pripravil krajši program in med otroki širil bralno kulturo s prebiranjem pesmi ter pripovedovanjem pravljic in basni. Za svoje delo nikoli ni zahteval plačila. »Če pa so mi podarili kakšno knjigico in mi morda povrnili potne stroške, se tega seveda nisem branil,« je odkrit.

Franc Gombač naslednika nima. Vsem, ki se odločijo za vlogo dedka Mraza, Božička ali Miklavža, pa toplo priporoča, naj se na to pripravijo tako skrbno, kot da so gledališki igralci. »Dedek Mraz mora imeti ustrezno obleko in brado, znati mora jasno in glasno govoriti in spremeniti mora glas, sicer ga otroci utegnejo prepoznati. To ni lahko delo,« svetuje Gomač. Da ni lahko najti dobrega dedka Mraza, pritrjujejo tudi v Luki Koper, kjer imajo kar 311 otrok, zato predstave v gledališču za njih na pridejo v poštev. »Ponavadi najamemo kar telovadnico koprske šole in iščemo dedka Mraza s programom, ki ga lahko izpeljemo v telovadnici. Priznam, da kakšno leto prav s težavo najdemo koga, ki bi to opravil na ustreznem nivoju,« pravi Sebastjan Šik, predstavnik za stike z javnostmi v Luki Koper. Ideja, da bi tudi v Sloveniji povsem uradno ponujali dedke Mraze, se zdi tudi njemu več kot dobrodošla.