Jasnejše zaveze, da se bo obrnilo na bolje, pričakujejo tudi v zdravstvu. Zdravniki opažajo, da so njihove čakalnice zadnje mesece vse bolj polne. Vse več bolnikov potrebuje pomirjevala, pravijo, več je raznih psihosomatskih težav, še več ljudi pa v ambulantah išče predvsem strpne poslušalce. Hudih stisk ne prinaša le to, kar se je že zgodilo; kot povedo v lekarnah, začnejo ljudje po zdravila pogosteje prihajati že, ko se začne govoriti o težavah večjih podjetij v njihovem kraju. Prebivalstvo, ki sluti, da bo še slabše, seveda težko ohranja zdravje in dobro voljo. Takšno prebivalstvo je pri delu manj učinkovito, bi se lahko ob svojih novoletnih zaobljubah spomnili tisti, ki o ljudeh razmišljajo v okviru ekonomskih kazalcev. Že od začetka krize nam namreč pripovedujejo, da bo moral posameznik postoriti več kot doslej. Tudi zato se bodo drugega januarja 2013 tisti, ki ga še imajo, odpravili na delo, namesto da bi se imeli lepo ali pa se vsaj malo odpočili.

»Pomemben pogoj za srečo je zdravje. Človek je težko srečen (in dodal bi seveda), če je hudo ali kronično bolan. Kljub temu je osupljivo, da so kronično bolni ljudje, ki jih družina ali poklicno osebje zadovoljivo neguje, veliko srečnejši (ali manj nesrečni) kot drugi kronični bolniki. Politika sreče ima torej dvojno odgovornost; zavzemanje za zdravje in zagotavljanje nege,« v prispevku v zborniku Sreča pravi belgijski sociolog Mark Elchardus, ki rad opozarja na politično odgovornost. Vlade bi morale po njegovem dejavno podpirati javno zdravstvo in zagotavljanje nege, obenem pa se boriti proti revščini in ekonomski negotovosti.

V Evropi je trenutno v modi drugačno razumevanje odgovornosti za srečo in zdravje. Z brutalnimi rezi v socialo, zdravstvo, šolstvo in druge storitve, ki blažijo neenakosti, države vse manj skrbijo za prebivalce. Vlade od Grčije do Španije, od Velike Britanije do Slovenije z varčevanjem, s katerim nas domnevno varujejo pred še slabšimi prihodnjimi leti, vse večjo odgovornost prelagajo na posameznika. Zanimivo, kako se njihovi pristopi prekrivajo s sodobno newagersko duhovnostjo in njenimi recepti za »samopomoč«. Obračanje vase in samoizboljševanje, ki ju kot pot k sreči začrta tovrstna literatura, gresta na roko idealu učinkovitosti ob minimalnih stroških, ki ga vse bolj predpisujejo tudi zdravstvu. Prav tako krčenju socialne države, ki nam ga trenutno prodajajo kot vstopnico za izhod iz krize. V istem kontekstu se zadnje mesece množijo tudi predlogi o participacijah, na primer za zdravila ali obisk zdravnika. Tako bo vsak dvakrat premislil, preden si bo drznil izkoristiti svoje pravice. Kdor bo plačal, pa si je itak sam kriv, ker ni dovolj skrbel zase, se zaokroži ta preprosta ideja.

Tisti, ki bolnike srečujejo vsak delovni dan, seveda vedo, da manj denarja običajno pomeni manj zdravja – na ravni posameznika, pa tudi zdravstvenega sistema. Tudi zaposleni so zato težko dobre volje. Jasno jim je, da bodo morali bolniku sami pojasnjevati, zakaj bo po novem dobil cenejše preveze, ki pomenijo dolgotrajnejše celjenje. In da bo manj denarja za preiskave pri kroničnih bolnikih. Tudi minister za zdravje Tomaž Gantar kot zdravnik razume, da je na papirju varčevanje manj problematično kot v praksi. Manj je to očitno doumljivo drugim v vladi, ki bi zdravstveni blagajni prihodnje leto na primer prepovedali prenašanje obveznosti v leto 2014 in s tem varčevanje še zaostrili. In ki nasprotujejo idejam, da bi del trošarin namenili zdravljenju in preventivi. Svet se zdi precej enostaven tudi predstavnikom sindikatov in delodajalcev, ki so prejšnji teden sklenili, da bo zdravstvo kljub vsemu zmoglo še en oster rez.

Ko smo le sami svoje sreče kovači, mnogi ostanejo praznih rok. Zdravniki, ki vlado in zdravstveno blagajno te dni opozarjajo, da je brezumno varčevanje pot v katastrofo, mimogrede povedo tudi, da so prazniki za tiste, ki s svojim življenjem niso zadovoljni, še težji. Kontrast med zapovedano srečo in osebnimi okoliščinami je za marsikoga prevelik, da ga ne bi puščal zagrenjenega.

Gospod, ki se na mrazu dan za dnem prijazno pogovarja z mimoidočimi, je povedal, da je zadovoljen, saj mu gre prodaja zadnje čase dobro od rok. Kdo drug se, potem ko mu je šlo v preteklosti dobro, ob vse hujši preobremenjenosti, negotovosti, drastičnem znižanju dohodkov ali celo izgubi dela znajde v hudi stiski. Na rob, pa naj bo socialni, duševni ali telesni, prehaja vse več ljudi. Zdravstvo jim, čeprav vzrokov teh težav ne bo odpravilo, vsaj pomaga. Njegovo spodkopavanje ne bo prineslo ne sreče ne zdravja. V teh dneh nam ju bodo zaželeli tudi politiki. Signali, da jih je, pa četudi iz strahu pred njihovim nezadovoljstvom, začelo skrbeti počutje državljanov, bi bili precej boljši uvod v novo leto od praznih voščil.