Niti ekonomska niti pravna teorija ne upoštevata, da je znaten del lastnine, ki jo varujeta, ukraden. Gre za posledico krivičnega privilegija vseh družbenih sistemov, da s presežno vrednostjo proizvoda razpolaga lastnik, ne pa tudi tisti, ki so ga izdelali, zato si večina lastnikov brez slabe vesti prilašča celoten dobiček. S patenti in zaščito intelektualne lastnine so se polastili tudi proizvodnih procesov. Njihovo bogastvo je odvisno od tega, kako hitro lahko odkrijejo in pokupijo pamet pametnejših od sebe in kako nizko lahko držijo plače zaposlenih, preden se jim uprejo.

Razmerje med lastniki in zaposlenimi je globalizacija razširila na odnos med bogatimi in revnimi državami. Bogatejše dežele prisiljujejo revnejše, naj odpravijo ovire za pretok blaga in kapitala, hkrati pa jim s pomočjo mednarodnih sodišč preprečujejo, da bi same proizvajale enake, a cenejše izdelke. Poljedelstvo in industrija revnih držav ne moreta tekmovati z zaščitenim kmetijstvom in tehnologijo bogatih držav in se zrušita. Vse, kar je vrednega, pokupi mednarodni kapital, razlaščeni državljani pa v najboljšem primeru postanejo slabo plačani delavci multinacionalnih družb. Novodobni kolonializem ne potrebuje več vojaškega osvajanja. Stranski pojav tega globalnega procesa je, da nizke plače delavcev na osvojenih ozemljih povečujejo brezposelnost v izvornih državah lastnikov in netijo sovraštvo do državljanov revnih držav, vendar je nacionalizem hrana za revne, bogati so se že davno otresli pojma domovine.

Res je, da so revne države za svoj položaj tudi same krive zaradi nesposobne oblasti, sistemske korupcije ter slabih ekonomskih in političnih odločitev, vendar jim celo pri tem bogate države držijo vrečo. Njihov velekapital zahteva, naj ščitijo skorumpirane in nedemokratične vlade, saj so diktatorji mnogo bolj učinkoviti kot demokratična oblast pri preganjanju sindikatov in zatiranju štrajkov, hkrati pa so za primerno podkupnino voljni prodajati lastnino države po podcenjenih vrednostih.

Zadnjič sem slišal reči izjemno razgledanega univerzitetnega profesorja, da premalo razume ekonomske zakonitosti, da bi si upal bodisi kritizirati ali pohvaliti namene slovenske vlade v zvezi s prodajo banke in vsega preostalega državnega premoženja. Bojim se, da podobno razmišlja veliko Slovencev, ki zaradi samokritičnosti menijo, da v ozadju takih transakcij čepijo skrivnosti, ki jih razumejo samo posvečeni, in da je čisto mogoče, da nam bo razprodaja koristila. Tega ne verjamem. Še posebej zato, ker tega ne znajo razložiti niti ekonomisti, kaj šele politiki. Če bi znali, bi to že storili vsaj zdaj, ko je na cestah vsa Slovenija. Neizpodbitna so naslednja dejstva: država prodaja lastnino iz istih vzrokov kot posamezniki prodajajo svoje poročne prstane. Za zadnje božično kosilo. Prodamo jo lahko samo enkrat. Ko jo bomo prodali, ne bo več naša in korist, ki jo bo prinašala, bo korist novega lastnika. Če mu ne bo koristila, se je bo neusmiljeno znebil, vendar ne nam v prid. Zanemarljiva je verjetnost, da bomo kupnino uporabili tako učinkovito, da bomo nadomestili izgubljeno lastnino; z njo bomo morda vrnili del obresti na naše dolgove. Koliko delovnih mest bomo ohranili in kako bodo plačana, bo odvisno od volje tujega lastnika.

Resnica je tudi ta, da dolgov tudi s prodajo vsega, kar imamo, ne bomo odplačali, postali pa bomo mezdna delovna sila mednarodnega kapitala in izgubili bomo suverenost, čeprav nacionalna suverenost tako ali tako izgublja pomen: suverenost prehaja v roke bogatega odstotka Zemljanov. Ampak ekonomisti in pravniki bodo ostali neizprosni: dolg je treba vrniti, pa če propade država z državljani vred.

Rešitev dolžniške krize ni v rokah Grkov, pa tudi ne Slovencev in mnogih drugih dolžnikov. Rešitev je v dogovoru o drugačnem svetovnem redu, kjer bo imelo ceno tudi delo in ne le kapital. V tem trenutku je to utopija, ni pa nujno, da bo ostalo pri tem.

Za razprodajo državne lastnine ne tiči nobena velika ideja. Logika naših oblastnikov je nadvse pritlehna: če ne bomo prodali mi, bodo prodali tisti, ki bodo prišli na oblast za nami, in zato je bistveno bolje, če prodamo mi. Prodaja predstavlja priložnost, da se del kupnine preseli v žepe prodajalcev, denar v povezavi z avtoritarnim načinom vladanja pa omogoča, da se oblast podaljša. Če že nisi gospodar, je bolje biti priganjač sužnjev kot pa suženj.