Potem sem se enkrat tega naveličal in ugotovil, da so komentarji brezveze, in jih odklopil. Bolj ko se ob kakšnem dobrem zapisu nizajo, večja je verjetnost, da bo kdo omenil Kučana, SDS ali Hitlerja. Če ima kdo kaj pripomniti, naj to počne na svojem blogu, tam lahko serje, kolikor hoče. Če nimaš niti bloga, si pa anonimna raja. Nimam se kaj menit s tabo, še najmanj pa poslušat, kar natepavaš. Howgh, govoril sem.
Potem je pa blog kmalu crknil. Okrog sem razlagal, da scena ni več ista itd., da so zdaj drugi družabni mediji v igri, recimo twitter in facebook… – ampak na noter sem vedel, da bučke prodajam. Brez komentarjev ni občutka pozornosti. Brez komentarjev lahko na blogu kvečjemu obiskovalce na guglovem števcu šteješ, hitro se naveličaš obračanja številk.
Bloga mi je malo žal. Bil je dobra platforma za izpoved svojega mnenja in kot medij prisrčen v svoji dobrohotni popustljivosti – tam sem lahko objavil karkoli v kakršnikoli obliki. Video, slišeo ali pa kako kratko misel. Free-flowing format, polna skleda svobode, samo s tistim, kar imaš povedati, si omejen. Lahko je kratko, lahko je dolgo, lahko je smešno, lahko je bedasto. Blog je za vse dober.
Nazaj pa ne grem. Če samo administrativno geslo vpišem in malo pokukam v ozadje, tam kjer se blogu ukazuje in se ga ureja – me mine. Kot da sem se s space shuttlom ravno vrnil z vesoljske postaje, zdaj se pa peljem v Moskvo na aeronavtični sejem v starem ruskem avionu. Tisto, ko na podstrešju najdeš stare igrače in si za trenutek spet otrok. Ko v garaži najdeš star stereo ojačevalec izpred digitalnih časov in ima med vhodi še dva za kasetofon.
A je že kdaj kakšna tehnologija tako hipoma zastarela? Kasete? A mularija sploh veste, o čem govorim? Kasete na trak, po petinštirideset minut muzike si gor posnel, potem pa OBRNIL, če si hotel slišat še drugo stran.
Saj ne morem verjet. Pozabil sem že. Ja, obračat jih je bilo treba. Jezus. Vzdih. In navijat s svinčnikom, če ti je kasetar trak ven potegnil! Dvojni vzdih.
Otrokom tega sploh še nisem razlagal, mi je pravkar šinilo v glavo! Pa v omari imam še spravljenih nekaj kaset, jih lahko celo pokažem! In v fotrovi delavnici je celo kasetar tam nekje v kotu za popolno demonstracijo!
Jutri jima pokažem in bomo imeli takoj uro zapolnjeno! Rad si kako urico odtrgam od dela, idej mi pa počasi zmanjkuje. Težko se je kaj novega domislit, kaj bi človek z otroki v prostem času počel. Ker naši dve sta že vse živo počeli v življenju – od jahanja do plavanja, od plezanja do sankanja, od petja do šahiranja. Težko ju je vsakič na novo s čim vznemirit. A veš tisto, ko pride mimo družbe nova mamica z dojenčkom v vozičku in mu začnejo ključe pred očmi tresti, kot da jih ni že stokrat videl? No, to. Če že treseš, tresi ključe z Mercedesovo zvezdo. In ne pred dojenčkovimi očmi, ampak pred maminimi, če bi že kaj rad dosegel, cepec.
Lego kocke gredo skozi do neke meje, te mi vsaj niso dolgočasne. Zadnjič sem se kar izgubil v eni duplo katedrali, z mlajšo sva kar gradila in gradila, starejša pa je polagala železnico. Potem pa naenkrat opazim, da se med seboj dogovarjata, katera se bo naslednje pol ure z mano igrala. Menjali se bosta.
Z blogi se zdaj trudijo politiki, Minister se na svojem redno brani teh ali onih očitkov. Crni si je pa za nadomestek – tudi njegov blog je crknil – izmislil (ali pa kje videl) novo finto, ki mi je zelo všeč. Potem ko se je nekaj branil prvega navala iphonov (»Odnesi to.«), je zdaj glavni v deželi za mobilno fotografiranje, softverske filtre in z njimi povezana družbena omrežja. Ni je foto aplikacije, da je še ni naložil in preizkusil, najraje pa jih iz enega čudnega sovraštva do realizma kombinira med sabo. Fotošopanje (fotošopirjenje?) brez photoshopa. Vsake toliko časa, če se mu utrne kaka daljša misel, ki ne gre v tvit, pa pospremi še posebej uspele fotografije z odstavkom ali dvema besedila. Ti utrinki niso nikjer posebej zbrani, še google jih naslednjega dne težko najde. Če ujameš, ujameš, če ne, pa ne. Nekaj romantičnega je v tej nezavezujoči minljivosti. Kot da je misel tako silna in iskrena, da jo moraš izreči, četudi morda nihče ne posluša.