»Samoumevnost civilne nepokorščine,« je odgovorila mariborska družbena aktivistka, protestnica Urška Breznik. »To je velik preskok v miselnosti. Ljudje so začeli civilno nepokorščino udejanjati in jo torej razumejo kot legitimno.« Pobudnik ajdovskih protestov Vilko Brus je dejal, da ima Maribor veliko skupnega z Ajdovščino. »V Mariboru se je upor začel zaradi lokalnega nezadovoljstva, vendar je šlo tudi za širše vprašanje: na kakšen način so vodilni ustvarjali državno politiko, kako so uničili industrijo in delovna mesta? To je bilo enako tako v Mariboru kot v Ajdovščini.«
Današnji protesti bodo potekali v različnih slovenskih mestih, tudi v Ajdovščini, na Ptuju in v Novi Gorici, največja pozornost pa je namenjena zborovanjema na Trgu Leona Štuklja v Mariboru ter na Kongresnem trgu in Trgu republike v Ljubljani. Včeraj sta minister za notranje zadeve Vinko Gorenak ter minister za pravosodje in javno upravo Senko Pličanič povedala, da skušajo državni organi izslediti organizatorje protestov, ker shodi niso bili ustrezno prijavljeni na upravnih enotah. Gorenak je omenil denarne kazni zaradi nespoštovanja predpisov, organizatorji pa naj bi bili odgovorni tudi za morebitno škodo, če bi nastala med protestiranjem. Državni organi imajo pri tem težave, ker so pozivi k zbiranju objavljeni predvsem na spletnem omrežju Facebook, tako da niso izpostavljeni posamezniki, temveč skupnost. Potem so »organizatorji« vsi, ki se pač protesta udeležijo. Ministra sta kljub temu improvizirala in imenovala nekaj organizacij in posameznikov, denimo Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, ki ji predseduje Ladislav Lipič, policijsko veteransko združenje Sever ter sindikat Sviz s predsednikom Branimirjem Štrukljem.
Včeraj se je na simbolnem kraju, na Roški cesti pred nekdanjo vojašnico JLA, odvila nova predstavitev zahtev. Odbor za pravično in solidarno družbo, ki je reminiscenca odbora za človekove pravice s konca osemdesetih let, zahteva odstop vlade, postavitev tehnične vlade ter zagotovitev mirnega protestiranja brez nasilja. Pod zahteve so med drugimi podpisani Ljubo Bavcon, Jože Pirjevec, Rudi Rizman, Aleš Črnič, Barbara Rajgelj, Spomenka Hribar in tudi podpredsednik LDS Božidar Flajšman.
Profesor kazenskega prava Ljubo Bavcon, ki je leta 1988 ustanovil svet za varstvo človekovih pravic, predhodnika varuha človekovih pravic, je včeraj na Roški, kjer so nekoč na vojaškem sodišču sodili tudi Janezu Janši, dejal, da so v Sloveniji »ogroženi demokratična pravna država, strpnost, pluralizem, vladavina prava in učinkovito varstvo človekovih pravic.« Za primer je dal letošnji nenadni sprejem zakona o uravnoteženju javnih financ (Zujf), ki je spremenil devetintrideset drugih zakonov. »To je akt, kakršnega izvajajo državni udari ali revolucije,« je obrnil perspektivo.
Protesti ob petkih
Mariborska aktivistka Urška Breznik je opazila, da po vsej Sloveniji vznikajo skupine, ki razmišljajo, razpravljajo in pripravljajo akcijske plane za bližnjo in daljno prihodnost. Po njenem mnenju bi morali tako danes protestniki sporočati usklajene zahteve. »Odstop vlade in premierja ter odprava korupcije in klientelizma. Tako bi se ustvaril močan pritisk javnosti, ki bi se moral stopnjevati, dokler ne bi dosegli uspeha,« pravi Mariborčanka.
»Že na prvem protestnem zborovanju v Ajdovščini smo ugotavljali, da nam je politična klika ukradla prihodnost,« je pogovor nadaljeval Ajdovec Vilko Brus. »Naše nekoč cvetoče mesto zdaj le še vegetira. « V Ajdovščini – kot da bi bila Kairo – so se v zadnjih tednih protestniki zbirali vsak petek. »To je naša podpora dogajanju na vseslovenski ravni in vzpostavljajo se že prve konkretne povezave. Obiskali so nas Štajerci, mi z avtobusom odhajamo na veliki protest v Ljubljano. Ena skupina ajdovskih protestnikov pa bo ostala doma in protestirala tu,« je rekel Brus.
Če so v Mariboru protestniki prišli najdlje, v Ajdovščini pa imajo urnik po vzoru arabskih vstaj, v Trebnjem pravijo, da imajo najbolj očiten razlog za protest. »V Trebnjem imamo edinega pravnomočno obsojenega župana za kazniva dejanja, ki jih storil med opravljanjem svoje funkcije,« je o lokalni znamenitosti svojega kraja pripovedoval družbeni aktivist in protestnik Gorazd Marinček, sicer gospodar na tamkajšnji ekološki kmetiji. Poleti letos je bil Alojzij Kastelic obsojen na sedem mesecev pogojne kazni, decembra so Trebanjci protestirali pred njegovo občino. »Vsi, proti katerim zdaj ljudstvo protestira, so v nekakšnih kazenskih sodnih postopkih ali pa celo šele v predkazenskih postopkih, nobeden pa še ni bil obsojen. Le naš je bil.« Na pripombo, da je Trebnje videti kot nekakšen idealen študijski primer, je Marinček odvrnil, da je to le en vidik. »Druga zadeva pa je, da je v Sloveniji zlorabljen institut volitev,« je bil temeljit. »Po izvolitvi ljudski predstavniki ne delajo več v interesu volilcev, ampak v zasebnem, skupinskem, da ne rečem mafijskem interesu. Zato smo povezani predvsem z Novim mestom, od koder je prišla iniciativa za uvedbo možnosti odpoklica izvoljenih politikov. Podpisal sem njihovo okrožnico. Še proti predsedniku je mogoče sprožiti ustavno obtožbo, z županom pa ni kaj narediti.«
Iniciativa za »ljudsko nezaupnico« je prišla iz novomeškega časopisa Čuvar, ki ga vodi novinar in aktivist Uroš Lubej. Ta se je s seznamom zahtev med prvimi postavil pred kamere in mikrofone. Poudaril je, da zahteve niso lokalne, temveč vseslovenske. »Najprej je to zahteva pa odstopu politične elite, potem zahteva, da se v slovenski pravni red vnese več resnične ljudske demokracije in da se poveča dejanski vpliv ljudi, začenši z vplivanjem na to, kako funkcionira kakšna mestna četrt ali krajevna skupnost, občina in tudi država. Tretja zahteva je sodno kaznovanje politično-gospodarske elite, ki je v zadnjih dvajsetih letih izvedla rop javnih sredstev in lastnine. Četrta zahteva je ohranjanje socialne države ter načelo enakih možnosti za vse,« pravi Lubej.
Tiho slovo od države
Trboveljčanka Tadeja Bučar bo danes sicer protestirala v Ljubljani, konec novembra pa je v družbi someščanov prižgala svečke umrli državi na nekdanjem pokopališču v Trbovljah, spremenjenem v mestni park. »Družba je bila vsezasavska, zbralo se nas je približno tristo in še nekaj tisoč duš pod rušo,« se spominja. »Bila je spokojna tišina. Zdaj se čaka. Med ljudmi na ulici se govori o uvedbi govorniškega kotička, kjer bi vsako soboto lahko vsakdo izrazil svoje misli. Ta ideja me navdušuje, saj spremembe in razmišljanje o njih nujno potrebujejo kontinuiteto.«
Protesta v svojem mestu se je udeležil tudi Marijan Dović, novomeški kulturnik, soustanovitelj mednarodne jazzovske delavnice in založbe Goga. »Na protest sem šel predvsem zato, ker je bil oziroma naj bi bil konkretno uperjen proti sedanjemu županu Alojziju Muhiču in njegovi kliki.« V resnici, je dejal, pa se »bitka seli s slovenske na globalno raven«. »Po vsej Evropi lahko čutimo močno voljo po pravičnejši ureditvi sveta. To je seveda dobro. Toda sovražnik je prekanjen in nima obraza. Kljub nekaterim spodbudnim korakom, kakršno je denimo mednarodno peticijsko gibanje Avaaz, sam še ne vidim dovolj jasno artikuliranih idej, ki bi lahko mobilizirale koordiniran upor in generirale resne sistemske spremembe. Ko govorimo o globalni pravičnosti, je vseeno treba vedeti, da smo v širšem kontekstu tudi mi bolj tisti iz zgornjega enega odstotka. Kot kažejo zgodovine revolucij in uporov, so na tej poti številne pasti in tveganja. Upamo lahko predvsem, da bo pozitivnemu etičnemu naboju, ki je inherenten tako zahtevi po pravičnejši delitvi dobrin kot zahtevi po ohranjanju socialne države, uspelo sprožiti spremembe. Toda takšne, ki jih ne bosta spremljala kri in trpljenje velikega števila ljudi.«
