V romanu Douglasa Adamsa Restavracija ob koncu Vesolja napovedujejo šov z naslovom Konec sveta. Zadevo vodi Max, ki takole nagovori obiskovalce z vseh planetov galaksije: »Prihajate občudovat ta poslednji konec vsega, potem pa se vrnete v svoje dobe in vzgajate družine, si prizadevate za drugačno in boljšo družbo, se bojujete v strašnih vojnah za zmago vsega, v kar verjamete… Človek res lahko z zaupanjem gleda v prihodnost vsega živega. Razen seveda, da vemo, da te prihodnosti ni.« Toda Zaphodu se ne ljubi počakati na konec. »Gremo, fantje!« – »Kaj pa konec Vesolja? Zamudili bomo glavni trenutek,« pripomni Arthur. »Sem že videl. Sranje,« reče Zaphod. »Navaden ikilev kop.« – »Kaj?« – »Obratno od veliki pok. Dajmo, ful naprej.« Toda Zaphod nima prav. Kako lahko reče, da je konec sveta nekaj tako brezveznega kot ikilev kop, torej obratno od veliki pok, ko pa tega ni videl. Začetka sploh vsega, nastanka vesolja, torej velikega poka, tega spektakla ni videl. Prav zato se zdi toliko bolj prepričljivo, če ne celo upravičeno zanimanje vse te gromozanske množice, ki se je zbrala z vseh koncev vesolja, da bi videla konec sploh vsega. Če smo že zamudili veliki pok ali začetek sploh vsega, si oglejmo vsaj njegov konec. Takšen interes se zdi čisto razumen, če ne celo utemeljen.
Adamsova Restavracija ob koncu Vesolja je bila napisana že pred več kot 30 leti, žal pa v vsej svoji genialnosti ni mogla predvideti tega, kako lahko zadeva s koncem sveta iz nekakšne spektakelske atrakcije preraste v dobičkonosen posel ali tržno nišo, kot se reče danes, ko so pod goro Bugarach razprodane že vse hiše in zadnji koščki zemlje. Tako ni nič čudnega, če Zaphod govori kot kakšen kritik, ki prijateljem odsvetuje ogled nezanimivega filma. In še huje, tale Zaphod zveni celo kot kakšen romantik ali melanholik, ki se mu zdi »konec sveta« tako brezvezen, ker je zares tragično to, da se na svetu pravzaprav nič, razen seveda človeških in pasjih življenj, zares ne konča. Če takšno občutje že ni romantično ali melanholično, pa je nedvomno baudrillardovsko: Jean Baudrillard je namreč tisti, ki je v Iluziji konca tožil, da se je zgodovina odtrgala cikličnemu času tako, da se je oprijela recikliranja vseh tistih form in sistemov, ki naj bi že končali na »smetišču zgodovine«. Od tod tudi inflacija koncev: »konec ideologije«, »konec politike«, »konec države«. S Koncem zgodovine Francisa Fukuyame je celo sama zgodovina obležala na smetišču, čeprav je bilo tedaj samo konec komunizma.
Nekateri apokaliptični preroki so na smetišče zgodovine poslali tudi že samo človeško vrsto. Takšno usodo naj bi ji namenile tehnologije. Že za Heideggerja je bila tehnika dovršitev metafizike, kar pomeni tudi to, da je tehnika prevzela vse tiste stvari, ki so bila »temeljna vprašanja« metafizike, kakor sta, denimo, bit in čas. In potem ko se je metafizika o tem kakšnih dva tisoč let spraševala, je tehnika producirala stroje in razne naprave, ki so odpravili tako bit kot čas: kajti brž ko je neko bitje lahko hkrati tukaj in tam, realno in obenem virtualno (navidezno), se čas ukine v hipnosti in bit v navideznosti. Ali v prenosnikih, posrednikih in vmesnikih, se pravi tehnologijah teleprisotnosti, telekomande in virtualne realnosti, v katerih vidi Paul Virilio »svetovno katastrofo« in zanesljivo apokalipso, zanesljivo še toliko bolj, ker bo svet uničila tako, da ta niti ne bo vedel, da ga ni več oziroma da obstaja samo še kot odpadek, medtem ko je njegova »bit« postala digitalna. V Hitrosti osvoboditve je Viriliojeva apokaliptična meditacija o sodobnih tehnologijah opisana z neprikritim mazohističnih užitkom zgroženega humanista.
Ampak tako kot s fotografijo ni bilo konec slikarstva, s filmom konec gledališča in s televizijo konec filma, tako tudi z digitalno tehnologijo še ni konec »sploh vsega«. Kakor tudi s propadom komunizma še ni bilo konec zgodovine. Kolikor pa je ta »konec zgodovine« pomenil, da je zdaj nastopila večnost kapitalizma, je majevski koledar sicer uporaben kot še ena tržna niša, a prav zato je tudi slaba opora za sanje o koncu te večnosti. Takšen konec je edina želja, ki je sanje ne morejo uresničiti.
