Ena od letošnjih zanimivosti v glasbenem svetu je bila večja rast novih albumov starih rock legend, ki so ponovno, kot že tolikokrat prej, popularni glasbeni industriji postavili nove smernice. Obračajo se vstran od sveta popa, od do konca idealiziranih podob in praznih sporočil, in delajo tisto, kar pač najbolje znajo – rock'n'roll. Njihovi albumi vsebujejo hrapave glasove iz časov naših babic in očetov, ki glasbo jemljejo še smrtno resno, in besedila, ki si upajo dlje od navadne izumetničene mimetičnosti. Torej, kaj so nam v letošnjem letu ponudila ta »sidrišča« rocka?
Rolling Stones praznovali abrahama
Obletnice so (ne)vsiljiv opomin na to, koliko časa je že minilo, odkar smo nazadnje pomislili nanje. Takrat največkrat pogledamo na preteklost s sladko-kislim, melanholičnim vzdihom in jo na tiho primerjamo s trenutno situacijo. Letošnje obletnice v glasbi so spomnile na prvi singel Love Me Do skupine The Beatles in da je minilo 50 let, odkar so britanski mladeniči z uporniško frizuro začeli ustvarjati glasbo. Spomnili smo se na 70. rojstni dan, ki bi ga letos praznoval Jimi Hendrix, na 40-letnico konceptualnega albuma The Rise and Fall of Ziggy Stardust and The Spiders from MarsDavida Bowieja, da je minilo 35 let od smrti Elvisa Presleyja in 35 let od izdaje albuma Never Mind the Bollocks, Here's the Sex Pistols ter navsezadnje, da je že 20 let od ekspanzije grunga kot odmeva konec leta 1991 izdanih Nevermind in Ten. Poleg obletnic, ki so se vrtele okoli Beatlov, je 50-letnico svojega obstoja zaznamovala še ena razvpita in kultna rock skupina, ki si s prej omenjenimi Liverpoolčani izmenjujoče deli prestol za najboljšo rock skupino vseh časov. Nov album Grrr! skupine The Rolling Stones, ki je izšel prejšnji mesec, je nekakšna poslastica petdesetih let glasne glasbe, ki so jo Keith Richards, Mick Jagger, Ronnie Wood in Charlie Watts preigravali od leta 1962 naprej. Grrr! je prvi album po letu 2004, takrat so izdali ploščo A Bigger Bang. Sicer najdemo na novi plošči le dve popolnoma novi skladbi, vse drugo so le prepakirani stari hiti, a jim po petdesetih letih lahko odpustimo vsaj to.
Glasbeni dinozaver z norim beatom
Od letošnjega novembra naprej lahko prav tako poslušamo 15 novih skladb, ki jih je skupina Aerosmith napovedovala že pred nekaj časa in po bolj ali manj dramatičnih zasukih izdala na albumu Music from Another Dimension!. Polemike okoli odhoda pevca Stevena Tylerja so se s tem vsaj navidezno pomirile in skupaj s kitaristom Joejem Perryjem sta več ali manj album sama sproducirala, kakor to počneta že od leta 1997 naprej. Nov album je prva studijsko posneta plošča, ki vsebuje še ne slišane pesmi po letu 2001 in albumu Just Push Play, s tem pa najdaljša pavza med dvema albumoma Aerosmithov. Perry je med snemanjem plošče povedal, da zveni kot »glasbeni dinozaver s precej norim beatom« in vsebuje kitarske rife, ki so stari že najmanj 20 let in se bodo pojavljali v več pesmih. Nekatere od njih imajo zanimive spremljevalne vokale – na primer v uvodni pesmi LUV XXX jim je glas posodil sin Johna Lennona, Julian Lennon; v pesmi Freedom Fighter, ki so jo označili za politično rock skladbo, pa v ozadju slišimo Johnnyja Deppa. Aerosmith so sicer glasbena skupina, ki obstaja že od leta 1970 in ima svoje korenine večinoma v bluesu in težkem rocku.
Dylan na vrhuncu svojih moči
Temper je naslov 35. studijsko posnetega albuma ameriškega pevca in pesnika Boba Dylana, ki je izšel letos septembra. Vseh deset pesmi z izjemo ene je napisal Dylan sam. Pesem Duquesne Whistle je nastala s pomočjo Roberta Hunterja, glasbenika iz skupine Grateful Dead, s katerim sta sodelovala že pri albumu Together Through Life iz leta 2009 in leta 1988 pri albumu Down in the Groove. Dylan je govorice, da naj bi bila – po naslovu sledeč, ki spominja na zadnjo Shakespearovo igro Vihar – to njegova zadnja plošča, zanikal. Tempest je, kot je za glasbenika značilno zadnjih 15 let, opremil z minimalistično naslovnico in brez dodanih besedil pesmi. Glasbeni kritiki in poslušalci so ploščo ocenili za eno Dylanovih boljših. Will Hermes je v recenziji za revijo Rolling Stones zapisal, da je Dylan na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči in album označil kot »najtemnejšo ploščo v umetnikovem glasbenem repertoarju«. Zadnja pesem Roll On John je sestavljena iz biografskih elementov Lennonovega življenja in nekaterih njegovih besedil. Hermes pesem opiše kot neke vrste molitev enega velikega umetnika za drugega in je v opomin na to, da je Dylan od vseh vrstnikov iz šestdesetih na odru ostal praktično sam.
Plošča prepletena z unikatnimi sanjami
Tudi babica panka Patti Smith je letos izdala nov album, Banga, ki je njen enajsti, odkar je pred 37 leti izdala svoj glasbeni prvenec Horses. Glasbenica med albumom Twelve, izdanim 2007, in letošnjim ni niti približno mirovala. Izdala je knjigo o svoji burni mladosti v sedemdesetih v osrčju zdivjanega New Yorka in vročih dni rock'n'rolla, ki jo je preživljala s prijateljem, ljubimcem in umetnikom Robertom Mapplethorpom. Prav tako je potovala po svetu z akustičnim ansamblom, v katerem sodelujejo Lenny Kaye, Jay Dee Daugherty, Tony Shanahan in Jackson Smith. Prav ti so ji pomagali pri produciranju novega albuma. Banga je izšel pri založbi Columbia Records, delno pa je bil sneman tudi v studiu Jimija Hendrixa Electric Lady, kjer je prav tako posnela svojo prvo ploščo. »Z enakim osebjem, enakim občutkom idealizma in po naključju je plošča tudi izšla na obletnico albuma Horses«. K sodelovanju je povabila različne glasbenike: Toma Verlaina iz ameriške pank rock skupine Television, italijanski bend Casa del Vento, Jacka Petruzzellia, pomagala pa sta ji tudi njena otroka Jackson in Jesse Paris. Banga je plošča, prepletena z umetničinimi unikatnimi sanjami ter preciznim in artističnim doživljanjem sveta. V besedilih se čuti refleksija kompleksnosti sodobnega človeka, ki se bojuje s katastrofami na eni in lepoto na drugi strani. Idejo za naslov albuma je Patti Smith dobila v knjigi Mihaila BulgakovaMojster in Margareta, kjer je Banga ime psa, ki se mu Poncij Pilat potoži zaradi neznosnih glavobolov. Za več svojih pesmi je umetnica dobila inspiracijo prav iz knjig, na primer za pesem April Fool, s katero je premierno predstavila nov album, jo je navdihnilo branje Nikolaja Vasiljeviča Gogolja.
Staro je atraktivnejše
Čeprav omenjeni glasbeniki še zdaleč niso edini, ki so po daljšem ali krajšem času ponovno izdali kakšno ploščo za zbiratelje starega rocka, pa so zagotovo med najbolj poznanimi. Seznam je precej daljši, kot se nam zazdi ob površinskem premisleku. V prvi vrsti moramo omeniti še Leonarda Cohena, ki je letos izdal svoj 15 album z imenom Old Ideas. Cohen se je s svojo ploščo izkazal za vse prej kot »old« in pristal na samem vrhu lestvic najboljših zgoščenk, izdanih v letu 2012. Neil Young and The Crazy Horse so po letu 2003 in njihovem albumu Greendale letos izdali kar dva albuma. Psychedelic Pill je izšel oktobra in je najdaljši album, ki ga je Niel Young kadar koli naredil v svoji karieri in edini, ki je posnet na dveh cedejih. Mnogo pesmi iz albuma je rezultat dolgih in divjih jam sessionov z bendom Crazy Horse, ki so se dogajali po albumu Americana, izdanem letos junija. Stari rockerji so se torej spet izkazali. Dokazali so vnemo, inovativnost, provokativnost, znanje in strast do glasbe. Preprosto vedo, kaj delajo in pri tem imajo prednost pred mlajšimi kolegi. Če bo razneslo svet, bomo imeli vsaj dobro glasbo v ozadju.
