Profesionalno se je ilustratorstvu zavezala kot gimnazijka, ko je ustvarjala sličice ob križankah v reviji Pil, a je veliko risala že kot otrok, najraje prizore iz vsakdanjega življenja in princese. Slednje so velikokrat »pobegnile« prav iz kakšne pravljice bratov Grimm. Te so ji na neki način usojene, saj se je z njimi velikokrat srečala tudi ob likovnem bogatenju otroške revije Ciciban. Tokrat je po mnenju likovnega urednika knjige, Pavleta Učakarja, oblikovala »navidez okorne, a slikarsko močne ekspresivne figure, ki govorijo jezik prapodob, nastalih v oddaljenih časih, takrat, ko so pravljice še imele neke druge, temnejše namene in razsežnosti«.

Ste na Grimmove pravljice sedaj po več kot desetletnem razmaku iz ustvarjalnega vidika gledali kaj drugače?

Niti ne, tako in tako sem bila zavezana isti tehniki, ki sem jo uporabila tedaj, saj take zbirke potrebujejo enoten likovni izraz. Tako so tudi te najnovejše ilustracije upodobljene kot nekakšni teatralni prizori. Res pa je, da sem nekaj starih ilustracij želela izboljšati in popraviti, a je za to zmanjkalo časa.

Kaj je botrovalo temu, da ste se že pred leti odločili junake izrisati, kot bi uprizarjali gledališko predstavo?

Pojma nimam. (smeh) Se pa strinjam z likovnim urednikom knjige, Pavletom Učakarjem, ki je zapisal, da se te ilustracije nagibajo h gotskemu stilu. Glede na to, da so bile pravljice na kup zbrane že pred nekaj stoletji, sem jih podzavestno povezala s starimi cerkvenimi freskami.

Nove, še neznane pravljice morate menda dobro predihati, preden jih začnete ilustrirati, Grimmove pravljice pa vas najbrž spremljajo že iz otroštva...

To je res, ampak zaradi posameznih detajlov sem jih kljub temu morala še velikokrat prebrati.

Upodobili ste precej nekonvencionalne prizore. Je razlog treba iskati v dejstvu, da so bile Grimmove pravljice interpretirane že izpod barvic številnih ilustratorjev?

Da, resnično sem izbirala nekonvencionalne prizore, a razlog ni v tem, da sem se namerno odmikala od drugih upodobitev, čeprav v ustvarjalnem obdobju običajno naravnost bežim stran od teh. Bolj gre za to, da sama v pripovedih iščem nekoliko drugačne segmente kot večina. Grimmove pravljice dojemam kot posnetek realnega življenja in časa, v katerem so nastale. Tako recimo palčkov, ki spremljajo Sneguljčico, ne vidim v podobi vrtnih palčkov, ampak prej pritlikavih ljudi, ki so jih v srednjem veku izganjali v gozdove ali nekam na obrobje družbe. Prav zato jih tudi ne prikažem kot pravljična bitja, ampak kot realne osebe.

Brata Grimm sta pravzaprav zbirala pravljice za odraslo publiko, medtem ko danes to isto zbirko ponujamo predvsem otrokom. Kakšno populacijo ste imeli vi pred očmi?

Seveda sem imela pred seboj otroke. Mislim, da odrasli to danes berejo le, ko so ob njih otroci.

Kako ste se torej spopadali s številnimi prizori nasilja in spolne diskriminacije, ki so precej pogosti v teh pravljicah?

Teh prizorov nisem ilustrirala, saj otrok ne želim spravljati ob živce. V pričujoči zbirki je takšna grozljiva pravljica o fantu, ki je šel po svetu iskat strah in je ob tem pobijal vse živo pred seboj. Narisala sem ga z nožem v roki, še preden je ubil številne mačke in pse, a moj vnuk, ki je star pet let, zaradi te pravljice kljub vsemu ni spal dve noči. Predstavljajte si, da bi bile poleg še grozljive ilustracije. Nekatere davno nastale likovne upodobitve Toneta Kralja, sicer primarno namenjene otrokom, so bile denimo kmalu po izidu tudi prepovedane.

Se kdaj posvetujete z vnukom, kakšne podobe si predstavlja ob določenih pripovedih?

Ob Grimmovih pravljicah se nisem, ko pa ustvarjam denimo strip za predšolske otroke Vrtec pri veseli kravi, ki izhaja v Cicibanu, skušam zasledovati njegove probleme, saj se trudim upodobiti realne situacije te starostne skupine. Čeprav je tik pred izidom tudi moj roman za otroke in najstnike Potovalnik, zelo težko pišem za pubertetnike, saj nimam kaj dosti stika z njimi. Največji problem sem imela, katero kletvico položiti v usta dvanajstletnega junaka, ki z dvigalom potuje skozi čas, da bi bila ta literarno užitna. Na koncu sem se odločila za »hudiča«, a so me otroci že skritizirali, češ da tako govori njihov dedek, ne pa mladostniki. (smeh)

Sicer pa v Grimmovih pravljicah vladata čisto dobro in čisto zlo. Se teh dveh ekstremov držite v likovnih upodobitvah?

Da. Glede na to, da te pravljice veliko stavijo na črno-belo čustveno atmosfero, je to po mojem mnenju potrebno izraziti tudi v likovnem jeziku. Od tod pa morda izhaja tudi prej omenjena teatralna uprizoritev.

Ko sva že v črno-belem svetu, leta 1996 ste prejeli Levstikovo nagrado za črno-bele ilustracije knjige Bisernica. Menite, da bi danes funkcionirale nebarvne upodobitve pravljic bratov Grimm?

Prepričana sem, da bi, najbrž pa ne bi bile posebej komercialno uspešne. V takšni verziji jih je denimo nedavno upodobil slavni ameriški ilustrator Maurice Sendak in so požele veliko zanimanja. Res pa je, da si na našem malem trgu kaj takega težko privoščimo, medtem ko je v tujini, kjer so veliko večje naklade, prostor za vse tipe ilustracij.

Prvi dve izdaji že večkrat omenjene zbirke sta izšli kar brez ilustracij. Kako bi na takšno izdajo gledali danes?

Danes bi bilo verjetno nekoliko čudno Grimmove pravljice brati brez ilustracij, ker smo jih vsi vajeni v paketu z likovno podobo, in verjetno prav tako ne bi doživele komercialnega uspeha, kot ga niso niti te. Poleg tega so sedaj namenjene otrokom in zato menimo, da morajo biti opremljene tudi z ilustracijami. Čeprav sem sama v otroštvu najraje brala ruske pravljice, ki niso imele podob.

Ste ob neilustriranih pravljicah kdaj poprosili svojo mamo, prav tako priljubljeno ilustratorko, da jih za vas dopolni s podobami?

Tega pa nisem počela. Je pa res, da moji vnuki danes tako mene kot mojo mamo kdaj prosijo, da jim ob branju pravljic nariševa kakšen določen prizor.