»Predvsem je moje delo veliko bolj umirjeno.« To je glavna sprememba, ki jo je v svoji novi delovni vlogi glavnega trenerja ženske ukrajinske biatlonske reprezentance pred dnevi na Pokljuki razkril Vladimir Korolkevič, trener, ki je letos pomladi kar malo skrivnostno po 22 letih dela v Sloveniji zapustil mesto glavnega trenerja slovenske tekaške reprezentance. Ob tem je nesporno eden najbolj zaslužnih, da sta slovenski biatlon in Pokljuka na sedanjem nivoju.
Maja letos so vodilni v tekaškem taboru z vodjo reprezentance Markom Gracerjem še trdili, da ostaja glavni trener, a so prav po tihem morali priznati, da je Volodja, kot ga pozna slovenska biatlonsko-tekaška srenja, z napovedanim odhodom tokrat le mislil zares. Odhod je sicer napovedoval vsako pomlad, a so vsi mislili, da je to le strategija do novih pogajanj o pogodbi. »Res sem odhod napovedoval nekaj let, a me niso jemali zares. Imel sem dovolj neprestanih borb s Smučarsko zvezo Slovenije. Saj veste, v zvezi s plačevanjem zaostalih obveznosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,« je na kratko pojasnil med žensko zasledovalno tekmo pod vrhom njemu domačega vzpona na Mesnevec.
Najbolj boleča okoliščina odhoda je sicer povezana s slovenskim biatlonom. Korolkeviču bi se sicer morali kot enemu prvih, nemara celo prvemu, zahvaliti za prispevek ob okroglem jubileju dvajsetletnice tekem svetovnega pokala na Pokljuki. Vsaj enega od vzponov na »motokrosu«, predelu zaporednih kratkih vzponov, kjer je Jakov Fak uprizoril znameniti nedeljski pospešek, bi morali, če bi se malo zgledovali po tujem zgledu, poimenovati po njem. »Motokros«, kot so ga poimenovali njegovi varovanci, je njegova zamisel. Tam je vlagal v ljudi, ki so se naučili več kot prestopanja v smučini. Prav z njegovim prihodom iz Minska v Slovenijo maja 1990 se je začel vzpon slovenskega biatlona. »Od začetka sem v biatlonu delal vse. Bil sem trener moške in ženske reprezentance ter še serviser. Zdaj se čudim, kako sem tak ritem sploh vzdržal. Ni mi padlo v glavo, da manipulirajo z mano. Lahko bi rekel, da je bilo to obdobje obljub,« se je že pred časom spomnil začetkov ter prvih zmagovalnih stopničk Jožeta Poklukarja, zmag Andreje Koblar. Tudi Janez Marič je še njegov projekt. Nagrada – od leta 1993 do leta 2002 mu delodajalec kot trenerju biatlonskih reprezentanc ni odvajal obveznosti do Zpiza. Del je v dolgoletnem procesu ostal nerešen in še vedno se zadeva melje na sodišču. Mimogrede, soodgovoren za tedanje neplačevanje obveznosti do trenerja je bil tudi Borut Farčnik, tedaj finančnik, zdaj podpredsednik organizacijskega odbora tekem svetovnega pokala na Pokljuki.
»Pri delu z ukrajinsko reprezentanco mi pomaga pomočnik trenerja, strelski trener, zdravnik. V reprezentanci imamo tudi posebnega logistika,« je pohvalil razmere od leta 1996 tudi slovenski državljan, ki živi na Jesenicah. V ukrajinski servisni ekipi je na Pokljuki delal tudi Gaber Lah, lani glavni serviser pri tekaški reprezentanci. Ukrajinke so v Pokalu narodov četrte, za Rusinjami, Norvežankami in Nemkami. Tri mesta višje kot lani ob istem času, medtem ko je Slovenija z žensko zasedbo na 18. mestu. Njegova sedanja varovanka Olena Pidrušina je v svetovnem pokalu sedma, Vita Semerenko 13., tik za Gregorinovo. Obe sta na Pokljuki osvojili četrto mesto. S slovenskimi tekačicami je delal od leta 2003. »S tekačicami se bolj redko slišim. Ob uspehih pošljem kakšno kratko sporočilo. Z Gracerjem sem več v stikih,« razkriva Volodja. Nekdanje varovanke Katja Višnar, Barbara Jezeršek, Vesna Fabjan in Alenka Čebašek so v tej sezoni svetovnega pokala zbrale 150 točk, 57 točk manj kot lani do tega predbožičnega obdobja.
