»Dobro je, da bo nov selektor Miha Potočnik. Tako se vračamo nazaj na stanje izpred štirih let, saj se bo ponovno ukvarjalo s perspektivno mladino in izkušenimi plavalci. Denarja se ne sme zapravljati za tiste, ki ne morejo dosegati dobrih rezultatov, niti niso za to nič naredili, kar je počel Roni Pikec. Zato so ga zamenjali, prihod novega selektorja pa pomeni vrnitev tistega, kar je Pikec želel izničiti,« je bil oster Dimitrij Mancevič. »Miha se vrača na enak program, ki sta ga zasnovala Jakob Bednarik in Vlado Čermak. To dokazuje, da usmeritve Pikca niso bile prave, saj se drugače ne bi vračali na stara pota. Tudi predsednik Miran Kos je rekel, da bodo v prihodnje drugače ravnali. To, kar se je dogajalo do zdaj, je bilo zapravljanje denarja.«

S prihodom Potočnika na selektorski stolček naj bi se v slovensko plavanje ponovno v večji meri vključil tudi Mancevič. »Z Miho sva v zadnjih letih veliko sodelovala. Kljub temu da sem podpisal pogodbo z estonsko, belorusko in turško reprezentanco, sva še naprej sodelovala in skupaj opravila več priprav. V Carigradu sem mu čestital za program in mu obljubil, da mu bom pomagal, kolikor mu bom lahko,« je rekel Mancevič.

Beloruski trener je tudi kritičen do razvoja mladih slovenskih plavalcev v zadnjih letih. »Nobeden se ni uveljavil. Vseh pet finalov slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu so dosegli plavalci s povprečno starostjo 28 let. Peter Mankoč ima 34 let, Anja Čarman 27 let in Damir Dugonjić 24 let. Mladi slovenski plavalci že leta ne napredujejo, zato odhajajo v Združene države Amerike, toda plavalci ne odhajajo zato, ker se v Sloveniji ne bi dalo usklajevati šole in plavanja. Anja Klinar je vzorčni primer tega, da se lahko šolaš in vrhunsko plavaš tudi v Sloveniji. Noben problem.«

Paradni slovenski plavalec je postal Damir Dugonjić, a Mancevič trdi, da Ravenčan osvaja kolajne, ker je pravi čas odšel na študij onkraj Atlantskega oceana. »Veliko govorimo o njegovih uspehih, a Dugonjić je bil pet let v Ameriki. Kaj ima s tem Slovenija in reprezentančni program? Ničesar!« trdi Mancevič, ki izpostavi še naslednja imena: »Kje sta brat in sestra Jan Karel in Nika Karlina Petrič? Kje je Tjaša Oder? Kje je Katja Hajdinjak? To so vse plavalci, ki so osvajali odličja na mladinskih prvenstvih. Cela generacija je šla mimo nas, pa sploh nismo opazili. Zdaj prihaja že nova z Mojco Sagmeister in Nastjo Govejšek, ki pa nista še nič pokazali. Na primer Sara Isaković in Anja Klinar sta v teh letih že osvajali članske posamične kolajne.«

Mancevič je izpostavil še zadnji primer Nejca Zupana: »Fant v Sloveniji ni bil opažen, čeprav je zamenjal dva kluba. Iz Kamnika je prišel v Ljubljano, a ga ni nihče videl kot potencial v prsnem slogu, niti selektor. Zupan je v Združenih državah Amerike napredoval za devetnajst sekund na 200 prsno. To je poraz slovenske stroke in selektorjeve vizije, ki bi morala odkriti takšen talent. Kako ga niso odkrili, če se trdi, da se v Sloveniji ponuja priložnost mladim plavalcem?«

Pripombe Manceviča so se nanašale tudi nad organizacijo priprav reprezentance. »Dobro je, da je Potočnik v program zapisal, da morajo reprezentanti delati skupaj. Pikec je namreč reprezentanco razbil na individualne plavalce in trenerje. Vsakega je poslal na svoj pašnik, zato nihče ni vedel, kaj se dogaja. Reprezentanca lahko najbolje deluje, ko je okoli nje več strokovnjakov,« je prepričan.

Mancevič je na koncu tudi zavrnil namigovanja, da je v turški reprezentanci na evropsko prvenstvo peljal plavalce, ki so za takšno raven tekmovanja preslabi: »Popoln nesmisel je, da jaz določam, kdo je v turški reprezentanci. V Turčiji treniram le tri plavalce. Nisem selektor, ampak tehnični direktor. Postavil sem program vadbe in skrbim za njegov nadzor. Reprezentanco določa selektor, v njegov izbor pa se ne vmešavam. Sploh ni nujno, da se strinjam z njegovim seznamom.«