Potem pa včeraj preberem članek v hrvaškem časopisu, ki mi je zaril nož v komaj zaceljeno srce. Spoznal sem, da vse tiste grozne stvari iz svinčenih časov niso nič v primerjavi z razkritim ozadjem nekega dogodka izpred 37 let. Takrat je nogometna reprezentanca Jugoslavije na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, čeprav v fantastični postavi, zreli za svetovnega prvaka (Marić, Buljan, Džajić, Šurjak, Katalinski, Oblak, Popivoda...), izgubila proti Nemcem z 2:0. Slaba dnevna forma, sovražno okolje, pokvarjeni sodniki, slabo napihnjena žoga in še kaj so bile logične razlage nelogičnega poraza, ki nas je zavil v črno in nam celo vsiljeval vprašanje: »Kdo za vraga je zmagal v vojni – partizani ali Švabi?« Zdaj pa je novinar Židak razkril, da je predsednik Tito tekmo – prodal. Za 700 milijonov mark! Je to mogoče? Da bi človek, ki se v Drvarju ni hotel vdati nacistom, četudi je bila na njegovo glavo razpisana nagrada 500 milijonov reichmark, in ki je Rusom rekel ne in ki ni imel nobenega zasebnega bogastva, prodal tekmo? A dejstva so neizprosna. Tito, ki je fuzbal sovražil skoraj toliko kot informbiro in četnike skupaj, je samo dan pred tekmo odpotoval v Nemčijo, v kateri ne prej ne pozneje ni bil, pripravil veliki sprejem v hotelu Park, dobro jedlo in pilo se je, dan po tekmi pa je na žiro račun Jugoslavije sedlo 700 milijočkov »posojila«. Nikoli jih nismo vrnili in tudi Angela Merkel v svojih nastopih v parlamentu tega dolga nikoli ni omenila. Tito je že zdavnaj mrtev in ga kljub grafitom »Tito, vrni se« ne bo nazaj, da bi potrdil resničnost zgodbe. Tudi tedanji selektor Miljanić, ki je proti Nemcem poslal tako premešano moštvo, da so se celo stare mame od Vardarja pa do Triglava križale, je pod rušo in ne more povedati, kakšna taktična navodila je pred tekmo dobil od Tita. Še živi žogobrcarji pa se spomnijo le to, da je bilo vse čudno in da so se prepirali, ker so se nekateri za 15.000 mark preobuli iz Adidasovih v Pumine žogobrcarske čevlje in je bilo v slačilnici veliko slabe volje. Če vse to drži, potem ni dvoma, da gre za prvovrstno izdajo. Je pa res, da smo s tistim denarjem v Jugi še sedem let lepo živeli v samoupravnem socializmu, gradili stanovanja in hiše, študirali, delili štipendije, hodili na morje in po kavbojke ter kavo v Trst.
Toda, kdo je izdajalec Tito danes? Če pogledamo zadnje tekme slovenske nogometne reprezentance, bi moral slovenski proračun biti vsaj za dve milijardi evrov v plusu, tako kot pod »Titotom«, pa se iz dolga ven ne vidimo. Če od Makedoncev, Albancev, Švicarjev in Norvežanov nismo za tisto igro pokasirali po 500 milijonov, nas je nekdo prodal in denar zbasal v lasten žep. A to ni vse. Prodali smo tudi Lek, Savo, Saturnus, železarne, pa smo revni kot cerkvene miši, da moramo upokojencem krasti. Prodali bomo Novo LB, Ljubljanske mlekarne, Mercator, avtoceste, Luko Koper, Slovenske železnice, Elan (spet), Adrio Airways, a se bojim, da bo proračun še tanjši, zasebni žepi pa še debelejši in bomo 1000 učiteljev zbrcali na cesto. Potem pa se bodo naši politiki čudili, da je vse več grafitov: »Tito, izdajalec, vrni se.«
