Družinski zdravniki v teh dneh opozarjajo, da bodo imeli za svoje bolnike še manj časa od dosedanjih sedmih minut, direktorji zdravstvenih domov pa, da bodo v prihodnje bolnikom odprta še kakšna vrata manj kot doslej. Razburja tudi dodatni rez v sredstva za delo referenčnih ambulant. Cilj njihovega uvajanja je bil, da osnovno zdravstvo več opravi samo in bolnike manj pošilja v bolnišnice, zdaj pa se te spodbude izgubljajo. Ob kratkovidnem varčevanju bo v bolnišnice pljusknil dodaten val bolnikov, kar bo še dražje, poudarjajo.
»Če ne boš imel dovolj denarja, boš pač pošiljal naprej«
Da se državi najbolj splača vlaganje v osnovno zdravstvo, zdravstvena politika ugotavlja že leta. Kljub temu mu je namenjala vse manjši delež denarja. Podobno je bilo tudi z zaposlovanjem: polnila so se predvsem delovna mesta v bolnišnicah, za družinsko medicino pa je bilo med mladimi zdravniki precej manj interesa. Plačilo je v primerjavi z drugimi deli zdravstva namreč precej nižje, obremenitve pa so velike. Svetla izjema zadnjih let, ko je na načelni ravni osnovno zdravstvo veljavo pridobivalo, v praksi pa so ga potiskali na rob, je bilo uvajanje referenčnih ambulant. Zdravstveni domovi in koncesionarji so na njihov račun dobili nekaj dodatnega denarja, na račun katerega so lahko za bolnika bolje poskrbeli. Sredstva za laboratorije zdaj tem ambulantam s finančnim načrtom Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije znižujejo za 30 odstotkov.
V škripcih niso le zdravstveni domovi, kjer v zadnjih dneh javno opozarjajo na nespametno varčevanje. Kot je spomnil družinski zdravnik Dean Klančič, ki dela prek koncesije, so bili tudi oni deležni vseh dosedanjih rezov, hkrati pa imajo pri razporejanju denarja manj svobode kot zdravstveni domovi. »Pri nas je zelo jasno, kaj tim dobi in kaj potroši. Prelivanja ne more biti.« Osnovno zdravstvo bi moralo biti po njegovih besedah temelj zdravstvenega varstva (tako predvideva tudi nacionalna strategija za osnovno zdravstvo; Klančič je bil med strokovnjaki, ki so sodelovali pri njeni pripravi, op. p.). Ker je v Sloveniji v izrazito slabem položaju, se povečuje pritisk na bolnišnice, kar draži sistem. Z dodatnimi rezi bo še slabše, varčevanje pri osnovnem zdravstvu pa bo zdravstvo paradoksalno kvečjemu podražilo, saj bodo bolj obremenjene bolnišnice, je opozoril Klančič.
»Če ne boš imel dovolj denarja, boš pač več pošiljal naprej. Neselektivno zniževanje cen v zdravstvu pomeni katastrofo. Sploh si ne znam predstavljati, kako bo. Očitno v tej državi nimamo ciljev in ne vemo, kam gremo. Zaradi krize ima osnovno zdravstvo od 10 do 15 odstotkov večji priliv bolnikov, torej so toliko večje potrebe, če ga bomo še naprej siromašili, pa vsem ne bomo mogli ustrezno pomagati. Že zdaj obravnavamo več kot 50 ali 70 bolnikov na dan, potem pa jih bomo lahko imeli 90. To bo za bolnike slabše, saj bo za enega bolnika na voljo še manj časa kot zdaj. Obnašati bi se morali čisto drugače: v krizi se v osnovno zdravstvo vlaga in ne nasprotno,« je opozoril Klančič. Po njegovem je tako skrajni čas, da se politika le opogumi in po mnogih neuspelih poskusih poskrbi za zdravstveno reformo.
O osnovnem zdravstvu brez njega
»Kriza osnovnega zdravstva je pričakovana, saj zdravstvena politika družinski medicini ni bila sposobna dodeliti terciarne inštitucije, ki bi načrtovala njen razvoj. Družinska medicina tako ni partner politike, o njej pa se sklepa v drugih krogih. Gre za nerazumevanje osnovnega zdravstva, kljub stalnemu poudarjanju pomena osnovnega zdravstva pa se zato vedno znova znajdemo v škripcih,« meni prof. dr. Janko Kersnik, predstojnik katedre za družinsko medicino na mariborski medicinski fakulteti in vodja osnovne zdravstvene dejavnosti Gorenjske. V sedanjih razmerah je varčevanje po njegovem sicer neizogibno, a zgolj krčenje sredstev pač ne more pripomoči h kakšnemu napredku.
Za začetek bi bilo po njegovem treba poskrbeti, da bi družinska medicina postala sogovornik pri političnih odločitvah, podobno kot so preostali deli medicine. Tudi občine, ki naj bi skrbele za osnovno zdravstvo na svojem območju, temu niso kos, opaža. »Občine se zanimajo predvsem za to, ali imajo zgradbo in v njej zdravnika. Poleg tega razdrobljenost občin ne omogoča smotrnega načrtovanja. Primernejše bi bilo, da bi se s tem ukvarjale regije. Tudi nasploh pa manjka filozofija – javno zdravstvo je s tega vidika mrtvo. Nikogar ni, ki bi na državni ravni rekel, kaj je pomembno za prebivalce,« je opozoril.
