Naš predsednik vlade se bo seveda izrekel za nedolžnega, kot tudi brigadir, ki je v sebi odkril pesnika domoljubnih dimenzij. Finci imajo namreč bujno domišljijo in sploh veljajo za narod, ki golta kriminalke in fantazijsko leposlovje. Tem Fincem lahko prodaš vse, je prepričan predsednik vlade, medtem ko domoljubni brigadir v Kočevski Reki išče navdih za naslednji poetski presežek, kriveč se pod pezo pritiska, ki si ga je z verzi »stopimo skupaj složno in zapojmo hvalnico na čast lepotam, ki krasijo nam Slovenijo, za rodno grudo vekomaj bije nam srce, saj domovina ena sama je« naložil sam. Kako preseči samega sebe, kako se izogniti solzam v očeh razočaranih častilcev domoljubne poezije, če njegova naslednja pesnitev ne bo dosegla prvenca. Ne bi mu moglo biti manj mar za Fince in njihove smešne obtožbe. Saj sta s predsednikom že zdavnaj sklenila, da se na te muhe ne bosta več odzivala.

Še domač proces jima hodi povsem narobe. Predsednik je sredi zapletenega postopka reševanja sveta, nesrečen in skoraj strt od bolečine, ker tega nihče ne opazi in mu celo naklonjeni mediji priznavajo le trud za reševanje Slovenije, širše slike pa ne vidi nihče. Brigadir pa se izgublja v iskanju rim. Nimata časa za sodišča in te tožilske farse. »Samo ena je domovina, kot tudi zgodovina, in le ta nama bo sodila,« družno zavračata finske konstrukte, ki sumljivo spominjajo na zablode knjižnega junaka inšpektorja Palmuja iz helsinške policije. »Ne le, da so tožilci prepisovali iz leta 1939 izdane knjige Kdo je ubil gospodično Skrofin, tudi Mika Waltari je svoj lik ustvaril sumljivo podobno kot Conan Doyle svojega dr. Watsona. Prepisovanje, od začetka do konca,« bo iz nemškega prevoda finske kriminalke ugotavljal Strankin strokovnjak za tuje jezike in plagiate Branko Marinič.

Brigadir, ki je v sebi odkril pesnika, bo poiskal najboljši šilček, kar ga premorejo skrivni rovi Kočevske Reke, in se na željo svojega večnega šefa – hej, prvega ne pozabiš nikoli – lotil pisanja ostrega pisma. V zgornjem levem kotu bo napisal prvo in zadnjo tujo besedo: valtakunnansyyttäjänvirasto, svinčnik ponovno potisnil v šilček TOZ, modelno leto 1974, ga štirikrat zavrtel v smeri kazalcev na uri, si zavihal rokave na srajci, kupljeni leta 2006 malo po obisku tistih smešnih Fincev, potisnil bo šop popisanih listov s poskusi rim za novo himno na stran in začel pisati. Pismo tožilcem, za katero brigadir ve, da ga bodo čez nekaj let na eBayu prodajali za bajne vsote. S tankimi linijami, kot jih zmore le do perfekcije ošiljen svinčnik TOZ, trdota 4H, modelno leto 1982, bo zavrnil vse obtožbe na račun reševalca sveta in na svoj račun. Saj kdor rime zlaga, ta zlo ne misli. Zaključil pa bo z verzom svoje ode domovini: Ljubezen to brezmejna je, jo mati vtkala je v srce, naš narod naj v slogi živi in poje Sloveniji. Naj Finci vidijo, kaj je brezmejna ljubezen in brezmejna lojalnost.