Golico? Ne, Golice niti ne. Čeravno jo vrtijo s frekvenco, primerljivo s pogostostjo uporabe besede stari v govorici. In to odkar je na onem rokometnem prvenstvu v Ljubljani nekdo ugotovil, da je to lahko avtohtono nosilna godba. Vendar pa se mi ne zdi najprimernejša glasba za na tekme. Za v Planico ja, za druge prireditve niti ne. Morda gre za to, da je preživahna. Kajti povprečna slovenska športna prireditev je dejansko dolgčas. Sploh dolgčas med polčasom, ko je človek res v tako popolnem leru, da se je čemeč na tistem stolu sposoben fokusirano zazreti v izboklinico v betonu, iz katerega so vlite tribune, v katero se poprej menda ni zazrlo še nobeno človeško oko. Ja, verjetno gre torej za to, da je samo osrednje slovenski pop s tem dolgčasom zares kompatibilen. Podobno kot dalmatinski pop na radiu Split, ko se voziš proti morju, kot Avseniki in drugi narodnozabavnjaki v Planici ali v Kranjski Gori, trobente v Guči. Gre za glasbo, skladno z okoliščinami. Premore srž, povzema neko odtujenost. Inertnost, zaradi katere smo zainteresirani sploh odšli na tekmo in tam s svojo prisotnostjo okrepili navijaški korpus, sestavljen iz mam, punc, sester, očetov, menedžerjev in še par drugih, je edina primerljiva z inertnostjo, ki določa, kaj v tej državi je najprimernejši domačijski pop zvok. Podobnega ritma in tempa sta si obe igri. Omenjena glasba in igre na igrišču oziroma tudi okoli njega. In drži tudi obratno. Najprimernejši termini za poslušanje slovenskega popa so polčasi domačijskih športnih prireditev.