V operi niti petje za bogove ni dovolj

V Ljubljani smo jo nazadnje slišali spomladi letos v koncertni izvedbi opere Dido in Enej, v pravi operni predstavi pa lani v koprodukcijski Rusalki v Cankarjevem domu. Zato jo je strokovna nagrada Sama Smerkolja, ki jo podeljuje Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG), nekoliko presenetila. Ravno tako Betettova nagrada za leto 2012, ki jo bo slovesno prejela prav danes. »Umetniki mislimo, da je naše delo stvar trenutka in ljudje potem pozabijo na nas. A očitno me niso pozabili, moje delo ni bilo stvar trenutka,« pravi Vlatka Oršanić.

Bila je stara 16 let, ko je iz Hrvaške prišla na študij na ljubljansko glasbeno akademijo, ob koncu prejela študentsko Prešernovo nagrado in že kmalu v ljubljanski Operi pela najtežje vloge. Nato je ustvarila kariero v tujini. V času direktorja Boruta Smrekarja se je vrnila v ljubljansko Opero, zdaj je tudi redna profesorica in predstojnica oddelka za solopetje na Glasbeni akademiji v Zagrebu.

Če hočeš delati pošteno, je to velik napor, tudi fizični, z leti pa se človek ne more več tako gnati po odru. Ne zanimajo me operni nastopi, v katerih bi samo stala in pela. Na odru moram biti s celim telesom, dušo in vsem potencialom v sebi.

Zvezdništvo je bilo vedno daleč od mojih življenjskih načel, niti se nisem počutila kot zvezda, temveč kot nekdo, ki vestno opravlja svoj poklic, ki je garaški, hkrati pa ponuja možnost užitka v stiku s poslušalci. Lahko jim nekaj daš in s tem opravljaš svoje poslanstvo.

Moj glas se je z leti precej spreminjal, vendar ne v svojem bistvu; barva je ostala prepoznavna, glas pa je postal zrelejši, kar je tudi naravni pojav. Na akademijo k profesorici Ondini Otti sem prišla zelo mlada, nisem vedela, kakšen sopran imam, lahko pa sem pela marsikaj – Violetto, Fiordiligi, Tosco, Aido, Madame Butterfly. Potem je ona odločila, da me je treba kot koloraturni sopran izkoristiti takoj, pozneje pa bodo prišle na vrsto še druge vloge.

Ja, a so mi kar šle. Za diplomsko nalogo sem imela na izbiro Madame Butterfly ali Lucio Lammermoorsko, s profesorico sva se odločili za slednjo in tako se je začela moja kariera. Še dobro, kajti pri Madame Butterfly bi se verjetno raztrgala. Te vloge imajo močno orkestrsko spremljavo, hkrati pa so izredno čustvene, za kar mora pevec tudi osebnostno dozoreti. Najtežje je združiti čustva s petjem. Ko ti to uspe, gane tudi poslušalce.

Tako zahtevne vloge so za mladega človeka psihični pritisk. Pevec potrebuje čas, da osebnostno dozori. Pri 25 letih sem bila tako nasičena odra in pritiskov, da sem izgubila smisel. Ni se mi zdelo več dobro, kar počnem.

Vedno sem bila zelo samokritična. Na Dunaju sem potem garala, pilila pevsko tehniko in nekaj časa nisem nastopala. Ves čas pa sem obiskovala operne predstave in koncerte, doživljala umetnost na vse načine, Dunaj je bil moja življenjska šola. Na oder sem ponovno stopila pri tridesetih, z drugačnimi vlogami, kot sem jih pela prej. V Salzburgu sem pela Despino v Mozartovi Cosi fan tutte, na drugih evropskih odrih pa so prišle med drugim še Evridika v Gluckovi operi Orfej in Evridika, Jenufa v Janáčkovi istoimenski operi, Rosalinda v Straussovem Netopirju, pa Marženka v Smetanovi Prodani nevesti, Mimi v Pucinnijevi La Boheme... Skratka, peti sem začela bolj lirične sopranske vloge, po nekaj letih tudi mladodramske.

Vedno sem se čudila, kaj vse mi ponujajo, odločala pa sem se potem izključno na podlagi not in lastnega občutka. Nisem si ravno želela kakšne posebne vloge, morda Straussovo Salome, ker se mi zdi zelo zagonetna. V času kariere so mi jo celo trikrat ponudili, a sem jo odklonila. Zdelo se mi je, da moj glas ne ustreza karakterju te vloge. Morda sem celo ravnala napak, vsekakor pa po intuiciji.

Res je bila Katerina Izmajlova v Šostakovičevi operi Lady Macbeth Mzenskega okrožja prelomna, bila je tehnično in dramsko zahtevna. Ko sem že podpisala pogodbo, sem si za občutek šla pogledat predstavo v Stuttgart; takrat sem dobesedno zlezla v stol. Pevka se je zelo mučila, vse je bilo videti tako naporno. Ampak zaradi tistega garanja na Dunaju sem težke vloge tehnično vedno tako izmojstrila, da sem jih bila od začetka do konca zmožna odpeti v pianu, kar je bila podlaga za pravilno petje.

Drugače pa je bila zame ena težjih vlog Donna Anna v Mozartovem Don Giovanniju. Prej sem pela Donno Elviro, potem pa sem sama predlagala Donno Anno. Ampak priznam, da sem to obžalovala. Donna Anna je napisana za zelo visok sopran, le prva arija je dramska. Zato me ne čudi težnja, da zdaj to vlogo dajejo višjim sopranom.

Ljudje so zelo malenkostni, iščejo perfekcionizem, mnogi v svoji nevednosti zahtevajo od pevcev, da pojejo tako, kot so jih navajeni slišati na zgoščenki, konkurenca med pevci pa je huda in tehnika je zelo napredovala. Če pogledate komentarje na Youtubu, so naravnost smešni; to so vendarle ljudje, ki pojejo kot za bogove, pa jim vseeno najdejo številne napake.

Danes si nihče od vrhunskih pevcev ne more dovoliti nobene napake; to je strahoten pritisk, ki ga je treba znati zdržati, kar ni lahko. Trdim, da noben pevec ni izgubil glasu, izgubil je živce. Da izgubiš glas, moraš biti zelo nasilen in delati marsikaj narobe. Če ste vrhunski pevec, ste v bistvu vrhunski športnik. Najboljši so tisti, ki premorejo izredno zbranost, to pa dosegajo tudi z drugimi orodji, ki sourejajo psihosomatsko komponento, bistveno pri športu. Če v točno določenem trenutku ne deluješ, kot moraš, nisi naredil ničesar.

Ljubljanska Opera se mi zdi malce zaprta; premalo spremlja sodobno dogajanje zunaj naših meja, ne vabi svojih ljudi, ki uspejo v tujini. No, v zadnjem času je nekaj več mladih pevcev in to je edino prav. Na Hrvaškem, kjer imajo štiri opere, so pozornejši do njih, vabijo jih, da se vračajo. Slišati jih želijo poslušalci, novinarji, intendanti. Med hrvaškimi pevci, ki so uspeli zunaj, so denimo Renata Pokupić, specialistka za baročno in klasično glasbo, mladi basist Goran Jurić, ki je angažiran v münchenski Državni operi, Miljenko Turk, angažiran v kölnski operi, Krešimir Špicer redno poje v Stuttgartu, Tomislav Lučić v Dresdnu, Lana Kos po vsem svetu, Marko Mimica je v Berlinu. Jurić, Mimica in Lučić so tudi moji študentje. Drugačen je tudi odnos do opernih premier; v Sloveniji kritika izide precej pozno ali pa sploh ne, medtem ko na Hrvaškem premiero prepoznavajo kot pomemben kulturni in družbeni dogodek.

V Ljubljani sem leto dni poučevala na srednji glasbeni šoli, potem so me povabili na akademijo v Zagreb. Pozneje sem začela delati še na Akademiji za glasbo v Ljubljani in ko je profesorica Irena Baar zbolela, sem prevzela še njene študente ter ostala štiri leta. Resno delo na dveh akademijah hkrati je ob petju v ljubljanski Operi postalo prenaporno, zato sem se odločila samo za Zagreb. Tam so bili tudi boljši pogoji za delo. Kot predstojnica oddelka sem potem marsikaj obrnila na glavo, zelo sem ponosna, da imamo na leto en operni projekt, kar ni šala. To je zelo zaželen poligon za mlade pevce, da se urijo. Spomladi bomo v okviru Zagrebškega bienala izvedli opero Slavček Igorja Stravinskega. V zadnjem času smo se povezali tudi z drugimi umetniškimi akademijami, tako da je predstava celovit projekt Univerze. Študentje so se že izvrstno izkazali in zdaj je naš oddelek, ki ima deset razredov, prepoznaven tudi v mednarodnem merilu. Izmenjave potekajo z akademijami na Dunaju, v Gradcu, Salzburgu, Weimarju, ZDA. Pri nas je konkurenca zdrava.

Ne pri vseh. Največkrat se zgodi, da gredo pevci že kot mladi ljudje v pedagoške vode, ker ne nastopajo zadosti. Sama sem v pedagoški poklic šla po 25 letih solistične kariere. Za univerzitetnega profesorja na umetniškem študiju je izredno pomembno, da ima za seboj kariero. To velja za vse inštrumente. Študentov ne učimo le tehnik petja, ampak jim posredujemo izkušnje z odra, z dirigentom, orkestrom, režiserjem, učimo jih sestaviti življenjepis, kako se morajo predstaviti. Najdragocenejša je vedno lastna izkušnja.