Ob Roku Perku nikoli ni dolgčas. Gre za simpatičnega 27-letnega Tržičana, ki zna presenetiti na vsakem koraku. Veliko smo pisali z olimpijskih iger v Vancouvru, kako je po svojem nastopu na olimpijskem prvencu (na smuku je bil 14.) v ciljnem izteku navdušencu, ki ga je prosil za del smučarske opreme, prodal svoji palici. Iztržil je solidno ceno. Njegove izjave so vselej sočne. Na vprašanja o doseženih rezultatih je vsaj doslej odgovarjal bolj kot o sanjah in ne kot realnih ciljih.
Rok Perko je že dolgo up slovenskega alpskega smučanja, odkar je 23. februarja 2005 v Bardonecchii postal mladinski svetovni smukaški prvak. Leto pred tem je bil v Mariboru v kraljevski disciplini peti. Svoje prve točke svetovnega pokala je osvojil v Kvitfjellu, kjer je bil marca 2007 dvajseti. Tudi sicer je bilo, po uvrstitvah sodeč, norveško prizorišče za Perka najsrečnejše, saj je do minulega konca tedna v Kvitfjellu z 12. mestom pred slabimi tremi leti dosegel svojo najboljšo uvrstitev na tekmah svetovnega pokala. Od 15. decembra 2012 bo Perkovo prizorišče najsrečnejšega imena Val Gardena, kjer se je senzacionalno uvrstil na drugo najvišjo stopničko zmagovalnega odra.
Pred odhodom hitre reprezentance v Severno Ameriko je Rok Perko na tiskovni konferenci izjavil, da je njegov cilj na tej tekmi zmaga. Glede na to, da je pred tem v petih sezonah alpskega smučanja osvojil 105 smukaških točk svetovnega pokala, so se zdele napovedi vseeno pretirane. »Po naravi sem optimist in tako razmišljam. Lahko imam svoje želje. Bolje da razmišljam o najvišjih ciljih kot o precej nižjih,« je odgovoril pred dobrim mesecem dni. Ko smo ga vprašali, ali ima po sijajnem valgardenskem uspehu kaj dodati, je izstrelil: »Zdaj sem vam odgovoril najlepše. Upam, da vam bom še večkrat.«
Četudi sobotnemu uspehu Roka Perka, ki se je po Andreju Jermanu (dve zmagi – Garmisch Partenkirchen 2007 in Bormio 2009 – ter po eno drugo – Garmisch Partenkirchen 2007 – in tretje mesto – Chamonix 2008) in Andreju Špornu (eno drugo mesto – Kitzbühel 2010) kot tretji Slovenec uvrstil na smukaški zmagovalni oder, ne gre ničesar očitati, je močno dišalo po novi slovenski zmagi. »Ko pridrviš v cilj s startno številko 35, se res redko zgodi, da na koncu ne dobiš tekme. Na startni listi namreč ponavadi ni več tako kvalitetnih tekmovalcev, ki bi lahko prišli na vrh. No, Steven Nyman zanesljivo sodi med imena, ki lahko vselej presenetijo, kar potrjujejo njegove pretekle uvrstitve. Navsezadnje je Američan že zmagal v Val Gardeni. Dvajset let sem sanjal, da bom nekoč zmagal na tekmi svetovnega pokala, a nikoli ne veš, kako bo dejansko potekal dan, ko naj bi se to zgodilo. V cilju sem se spraševal, kaj če se zdaj odvijajo sanje, a sem se hkrati zelo bal Nymana. Žal so se bojazni uresničile. Kljub temu lahko rečem, da je bilo vse skupaj enkratno in zanesljivo za večno nepozabno,« je včeraj podoživel občutke 27-letni smukač.
Perko se zaveda, da ni postavil mejnika, ki bi mu na vsaki tekmi dvignil apetite do te mere, da bi ciljal na uvrstitev na zmagovalni oder. »Vsekakor bom še meril na visoke uvrstitve. Predvsem na preizkušnjah, na katerih mi teren ustreza. Naslednji smuk v Bormiu (29. decembra, op.p.) je eden tistih, ki mi ne ustreza. Zato bom vesel, če se na njem uvrstim med dobitnike točk. Se pa veselim januarskih klasik, ko bosta tekmi v Wengnu in Kitzbühlu, pa februarja v Garmisch Partenkirchnu,« je dejal Perko in odgovoril: »Vsekakor je moj cilj, da bi tudi na terenih, ki mi na papirju ne ustrezajo, dosegal vidnejše uvrstitve. A če hočeš ali nočeš, deliš proge na priljubljene in manj priljubljene. Na terenih, kjer pridejo do izraza tehnične sposobnosti, sem slabši, po drugi strani pa sem boljši na progah, kjer je v ospredju drsenje.«
Nov slovenski junak pravi, da je v tej sezoni prerojen. »Nekateri alpski smučarji potrebujejo tri do štiri sezone, da se priključijo vrhu, jaz sem potreboval šest, sedem sezon. Da je letošnja zame nekakšna prelomnica, sem dojel že na prvi preizkušnji v Lake Louisu. Kar naenkrat mi je bilo vse jasno. Drugače sem dojemal ljudi okoli sebe, proge... V Lake Louisu sem imel odličen vmesni čas, ko sem v zgornjem delu zelo dobro drsel, potem pa sem imel smolo, ker sem povozil kamen. V Beaver Creeku sem na tretjem treningu grdo padel. Vesel sem lahko, da sploh smučam, saj me je tako premetavalo po progi, da je nekaterim vzelo dih. Takoj sem šel v bolnišnico na slikanje. Na srečo se je izkazalo, da sem dobil le močan udarec. Naslednji dan sem se spet vrgel po eni najtežjih preizkušenj svetovnega pokala in osvojil prve točke na tem terenu. Dobil sem potrditev, da sem na pravi poti. Že tedaj sem si rekel, da bom imel v Val Gardeni novo priložnost, ki jo bom skušal izkoristiti. In sem tudi jo,« je pojasnil ključ do napredka hitri in drzni Gorenjec.
Ko je v soboto zvečer prispel domov, ga je v domačem kraju čakalo nekaj prijateljev in družina. Odprli so šampanjec in se veselili z junakom, za katerega stiskajo pesti. Še posebej je bil vesel objema sina Oskarja, ki bo 26. decembra praznoval prvi rojstni dan. »Urnik svetovnega pokala je takšen, da bom ob sinovih rojstnih dnevih vsako leto v Bormiu. Trenutki z njim so nekaj posebnega. Zdaj Oskar že hodi,« je sklenil Perko.
