Nekoč ste rekli, da ljudje, ki se pojavljate v medijih, zgolj igrate igro. Kakšna je vaša igra?

(Daljši razmislek.) Odvisno od situacije. Na neki način gre za igro, na neki način ne. V nekaterih stvareh se predstavljaš takšen, kot v resnici si, pri nekaterih pa dodaš stvari, za katere nihče ne ve, ali je to res. Ljudje radi sprašujejo, kam bom šel na dopust. O tem se odločiš zadnji trenutek, morda sploh ne greš... Pa sem si izmislil kakšen nenavaden kraj. Pri stvareh, ki niso pomembne, se lahko norčuješ.

Ste medije preizkušali na takšen način?

Sem. A ne tako, kot so jih lani preizkusili biatlonci z Jakovom Fakom na čelu, ko so zrežirali zgodbo, da Fak za to, da bi lahko peljal dekle v kino ali na večerjo, pobira plastenke iz smeti ter jih prodaja.

Lahko razkrijete kakšno potegavščino?

Vseh se ne spomnim. Sem pa enkrat rekel, da bom šel na dopust v Nikaragvo, čeprav nisem šel.

Kam ste šli v resnici?

Ne vem, morda nikamor. Rekel sem tudi, da bom šel na Kamčatko. To so zanimivi kraji, a se še nisem odločil za pot tja. To so relativno osebna vprašanja. Zato ni nujno, da si to želiš zaupati javnosti.

Si potemtakem včasih načrtno ustvarite podobo zabavljača, katerega sloves imate?

V mojem značaju je, da sem zabaven in sem si to morda prevečkrat tudi privoščil. Spremenil sem se in to, da sem bil zabavljač, je ostalo v preteklosti, ko je bil velik odstotek moje prepoznavnosti povezan s tem.

Vam je všeč, ker vas ljudje povezujejo tudi z drugimi zadevami, ne le z veslanjem?

Na nek način je vedno dobrodošlo, če športnika povezujejo še z drugimi zadevami, saj šport ni edina stvar, s katero naj bi se športniki ukvarjali. Včasih me sploh ni motilo, če so me povezovali s še čim drugim kot športom. A časi se spreminjajo. Sedaj nastane problem, ker me ljudje in mediji vidijo predvsem skozi prizmo teh drugih zadev.

Mislijo, da ste neresni?

Na neki način bi lahko tako rekel. Čeprav dejstva in rezultati kažejo drugače. Če konstantno voziš prehitro, te bodo ljudje imeli za hitrega voznika, tudi če se boš umiril. Tega se je težko otresti. To naredijo mediji. Postavijo ti predznak in ga uporabljajo za nedoločen čas.

Veslanje je prezahteven šport, da bi bili vseskozi neresni, kajne?

Neresen si lahko že, če ne prideš na trening. Veslanje zahteva veliko treninga, ki z neresnostjo nima veliko skupnega. Nauči te vztrajati in ceniti rezultate, za katere veš, da si v njih vložil maksimalni napor. Veslanje ni dobičkonosen šport.

Kaj si želite početi, pa ne morete?

V športu se nikoli nisem počutil ujet, zaradi česar tudi nisem imel občutka, da ne morem početi stvari, ki bi jih rad počel. V dvajsetih letih kariere sem dosegel vrhunske rezultate, prepotoval manjši del našega planeta. Mogoče prav zaradi tega nisem imel občutka, da ne bi mogel početi stvari, ki bi jih želel. Ko si mlajši, se ne obremenjuješ s tem, koliko boš zaslužil. Sedaj sem v obdobju, ko o tem razmišljam. Če bi v  neko drugo zadevo vložil enako časa, bi mogoče dobil več.

Ste vrhunski športnik, dobitnik treh olimpijskih kolajn. Vaši dosežki so nadpovprečni. Je tudi vaš življenjski standard nadpovprečen?

Moje življenje je v redu. Nadpovprečno pa ni.

Povprečje se niža...

Prihodek se vsem niža oziroma se ne povečuje, stroški pa se povečujejo. Moje življenje je solidno, nadpovprečno pa ne. Imam srečo, da vozim sponzorski avtomobil, ki je odličen. A če z njimi ne bi sodeloval, bi si moral avtomobil kupiti, kar je velik strošek. Tu se začne vse skupaj lomiti.

Se vam zdi, da za vrhunskega športnika strošek avtomobila ne bi smel biti prevelik zalogaj?

Na neki način razmišljam tako. Lahko bi bili obravnavani, na primer, kot menedžerji. Ti so zelo dobro plačani, za slabo opravljano delo v podjetjih pa dobijo še dobro odpravnino, namesto da bi prevzeli odgovornost. Športnik na drugi strani ne dobi nič, če so njegovi rezultati slabi. Če nekoga dobijo na dopingu, za to odgovarja. Če si dober, dobiš nekaj minimalnih sredstev. In to je vse. Potem so seveda razlike tudi med disciplinami. Pri nas olimpijska kolajna ni enako vredna glede na disciplino. Dobiš nagrado države oziroma olimpijskega komiteja, razlika pa se naredi glede na posamezno zvezo. Ovrednotenje olimpijske kolajne je relativno. Nekoč so me vprašali, koliko je vredna olimpijska kolajna. Rekel bi, da premalo.

Kdo je večji zabavljač – vi ali Jani Klemenčič?

Jani Klemenčič.

Zakaj?

Zdi se mi, da on bolj uživa v tem. Ima tudi restavracijo, ves čas je med ljudmi. Veliko več se giblje med ljudmi kot jaz, čeprav se trenutno noben od naju ne kaj preveč. Na neki način sva si podobna, a vseeno različna.

Sta oba svobodnega duha?

Včasih se manj obremenjujeva s stvarmi okoli sebe, kot se nekdo drug. To včasih ni najbolje. A te zadeve večinoma segajo nekaj let nazaj, tako v Janijevem primeru kot mojem. Če seciramo letošnje dogodke po Londonu, ugotovimo, da Iztok Čop ni bil nič manj zabavljaški kot jaz.

Kaj se je zgodilo z njim, da je bil letos toliko bolj sproščen in pripravljen na zabavo?

Uspešno je izpeljal zadnjo tekmo v karieri. Verjetno se je počutil lažjega, znebil se je bremena, ko je zadnjič prišel v cilj in osvojil kolajno.

Sta zdaj najbolj bučno proslavila uspeh?

V preteklosti je znalo biti še bolj veselo. Zdaj je bilo na drugačen način. Energija je bila drugačna. Vseh pet olimpijskih iger je bilo drugačnih.

Menda je bilo še posebno veselo v Sydneyju?

V redu je bilo, ker je bil Sydney najbolj prijazen do vseh športnikov. London je že tako zelo drag, med olimpijskimi igrami je bil še bolj, Sydney pa je ostal takšen, kot je.

Menda ste v Sydneyju dolgo slavili. Lahko razkrijete, kje ste bili dva dni, ko vas menda po naslovu olimpijskega prvaka ni bilo na spregled?

Mislim, da vam novinarjem ni všeč, ker ničesar ne veste in potem ne morete ničesar napisati. Ne morete se sprijazniti, da se vam nekdo skrije.

Kaj ste takrat počeli?

Ne spomnim se. Če pa bi to razkril, bi to storil za kakšen honorarček.

Vam ga dajo?

Ne. Sploh še nismo prišli do številk, pa so me že zavrnili. Vprašal sem jih, kakšen honorar bi bili pripravljeni plačati, pa so rekli, da ne plačajo. Jaz ne potrebujem tega, da bi bil na njihovi naslovnici. Če hočem biti v tovrstnem mediju, bom že hodil na razne dogodke. V Sloveniji so na vseh dogodkih isti ljudje. Smo tako majhni, da boš zagotovo v neki reviji, če se boš udeležil družabnega dogodka. Včasih se mi je s tem bolj ljubilo ukvarjati kot zdaj. Zdaj bi to počel le, če bi imel dogovore s sponzorji.

Prej ste se tovrstnih dogodkov udeleževali zaradi zabave?

Ne, nekaj časa so bili razlog sponzorski dogovori. Imel sem znak sponzorja na oblačilu. Je bilo pa včasih tudi fino, ko smo hodili po različnih dogodkih. Včasih sem mislil, da bom z udeležbo na velikem številu družabnih prireditev pridobil prepoznavnost in da bom zato lažje dobil sponzorje. Sčasoma sem ugotovil, da to ne pomaga.

Pa to škoduje?

Ne. Morda si kakšen resen sponzor reče, saj ga vidimo le v rumenih revijah. Dobro je, da izbiraš medij, kateremu boš dal intervju.

So vas bolj oblegali, ker je prepoznavno tudi vaše dekle, pevka Polona Kasal?

Ne. V Sloveniji je tako, da če sam ne plasiraš zgodb, jih ne bo nikjer.

Je vse zrežirano?

Očitno. Pojavljava se na določenih dogodkih. Nekje naju fotografirajo, drugje ne. Tega ne delam, da bi si dvignil prepoznavnost. Bi pa to z veseljem počel, če bi imel dogovor s sponzorji. V tem primeru bi se odločil za marsikateri intervju, ker bi v okviru intervjuja poskrbel za promocijo sponzorja.

Pravite, da ste pri 33 letih bolj zreli in umirjeni, kot vas morda ne poznamo. Ta pot vodi proti poroki in družini?

Nisem ravno najbolj običajen Slovenec. Običajen Slovenec konča šolo, dobi dekle, službo, si zgradi stanovanje, dobi otroka... Zgodba zna biti zelo hitro končana. V življenju bi rad prej še kaj doživel in dosegel. Morda v športu, morda na kakšnem drugem področju. Z družino in poroko se nikoli nisem obremenjeval.

Bi vas takšno življenje omejevalo?

Ne, sploh ne. Če bi tako razmišljal, bi rekel, da se ne bom nikoli poročil in da nikoli ne bom imel otrok. Trenutno ne razmišljam o tem. Sicer pa kamor koli grem, ima nekdo otroka. Če imam željo po ukvarjanju z otroki, se lahko vsak dan igram s kakšnim prijateljevim ali sorodnikovim.

Pravite, da niste tipičen Slovenec. Kako delujete med tipičnimi Slovenci?

To okolje te lahko uspava. Če želiš prilesti iz povprečja, te na neki način spodbuja. To je moje okolje, v katerem živim vse življenje. Rad bi povedal le, da je včasih problematično, ker bi ljudje lahko v življenju precej več dosegli, če ne bi zgolj ostajali doma.

To se od ljudi pričakuje?

Malo smo naučeni tako živeti. Babica na družinskem srečanju sprašuje, kdaj boš imel otroke. Če imaš nekaj let dekle, ti rečejo, da je že zadnji čas za otroke. To so zapletena vprašanja. Ljudje imajo kar precej perspektive. Le vrata je treba odpreti. Slovenija je zaradi svoje majhnosti specifična. Možnosti je precej, a za kakšne zadeve moraš iti v kakšno drugo mesto, ne v Ljubljano. Da spoznaš svet, dobiš kakšno izkušnjo...

Precej je bilo povedanega o vašem odnosu z Iztokom Čopom. Kako se je ta spreminjal z leti?

Na začetku je bil Iztok moj učitelj. Starostna razlika znaša sedem let. Ko je bil on star 27 let, jaz pa 20, je bila razlika ogromna. Skupaj sva začela veslati leta 1998. V prvem obdobju sem bil učenec. V drugem sva bila skoraj enakovredna. Vedno sem imel to smolo, da nisem Iztoka v enojcu nikoli prehitel. Na treningu mogoče kdaj, na tekmi nikoli. Zadnje obdobje je bilo lani in letos, ko sva bila enakovredna. Ni bilo lahko, bili so tudi padci. Potem ko sva bila na olimpijskih igrah v Pekingu šesta, je bilo logično, da nisva več čutila želje po skupnem nadaljevanju. Kasneje sva se vseeno odločila, da bova spet tekmovala skupaj, kajti hotela sva osvojiti še eno kolajno na olimpijskih igrah. Vedela sva, da bo težko in da bi lahko ostala brez kolajne. Včasih sva se le usedla v čoln in veslala, v zadnjem obdobju pa sva razmišljala še o kopici drugih stvari. Na sproščen, profesionalen način sva skušala rešiti vse težave. Če kdaj ni šlo, sva reagirala umirjeno.

Sta imela zaradi različnih značajev kdaj težave pri treningu?

Ne. Nikoli nisva bila ves čas skupaj. Zasebno sva se včasih družila, drugič ne. Vseskozi sva dobro funkcionirala. V zadnjem letu sva bolj delovala na ravni prijateljstva kot prejšnja leta.

Ostali ste sami, veslali boste v enojcu, kjer boste unovčili bogate izkušnje?

Vse kolajne sem dosegel v dvojnem dvojcu. Imam še nekaj rezultatov blizu kolajne z drugimi veslači. Od Iztoka sem se veliko naučil. Vprašanje je, koliko se je on od mene. Verjetno tudi nekaj. V enojcu sem veslal leta 2010. Na svetovnih pokalih sva z Iztokom večkrat veslala v enojcu. Na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah lahko tekmuje le en veslač iz iste države. V enojcu tako nisem mogel veslati na velikem tekmovanju, ker je bil Iztok vedno boljši.

Verjetno boste merili na kolajno na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru?

Zagotovo ciljam na visoke uvrstitve. Vem, da lahko še precej naredim. A vem tudi, da bo težko, zato sem pred izzivom.

Boste vztrajali tako dolgo, kot je Čop?

Ne vem. Če bi imel dobro sponzorsko pogodbo, bi lažje odgovoril na to vprašanje. Pri teh letih začneš razmišljati, ali se splača trdo trenirati in iti na olimpijske igre osvojiti kolajno. Seveda veslaš za državo, pa da se dokažeš samemu sebi in podobno... Toda vzemimo za primer, da nekdo ljubiteljsko naredi zelo dobro fotografijo in se ob tem odlično počuti. Smo približno na istem. A na koncu bo ta fotograf fotografijo morda prodal za več denarja, kot ga bom jaz dobil za osvojeno olimpijsko kolajno. Lep je občutek, ko dosežeš olimpijsko kolajno. Toda razmišljanje gre tudi v smer, da vse ni tako rožnato, kot je težko.

Se nameravate ukvarjati s še čim drugim?

Privlači med več reči. A za nobeno stvar nimam dovolj časa in financ, da bi se je lahko resno lotil. Zanima me restavriranje pohištva. Za to potrebuješ čas in denar. Tudi delo z mladimi veslači me veseli.