Ljubljana.Da so žrtve prometnih nesreč ljudje, ki na cesti izgubijo življenje ali se tako hudo poškodujejo, da se jim življenje obrne na glavo, se strinjajo vsi. Da so žrtve prometnih nesreč tudi njihovi svojci, prav tako. Da trpijo tudi povzročitelji prometnih nesreč in njihovi svojci, pa javnost rada pozabi. Dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihologinja, ki v Zavodu Varna pot vodi projekt psihosocialne pomoči, postreže s podatkom, da le kakšna tretjina vseh žrtev poišče psihosocialno pomoč. Med njimi pa je še precej manj, morda le kakšen odstotek, povzročiteljev prometnih nesreč.
Srečati se moraš sam s seboj
A stiske, ki jih doživlja večina povzročiteljev hudih prometnih nesreč, so prav tako boleče. »Najtežje je tistim povzročiteljem, ki se v nesreči sami ne poškodujejo,« razloži Radonjič-Miholičeva: »S tem je grozno živeti. Srečati se moraš sam s seboj, z ljudmi, ki so utrpeli poškodbe, ali celo s svojci žrtev. Da se z njimi srečaš, je potreben nečloveški pogum.« Za nekatere je breme vesti pretežko in si v stiski celo sami vzamejo življenje.
Javnost je po besedah psihologinje veliko bolj naklonjena obsojanju kot pomoči. Na nek način smo zato dvolični. Vsi smo kdaj vozili prehitro ali se na cesti po lastni krivdi znašli v nevarni situaciji, ki pa se je srečno končala. Lastni grehi, ki bi se lahko po spletu manj srečnih okoliščin končali tudi tragično, se nam ne zdijo sporni. Če ni posledice, se nanje hitro pozabi. Nekateri vozniki so povsem tolerantni do prehitre vožnje, hkrati pa bodo isti ljudje povzročitelja prometne nesreče brez obotavljanja proglasili za morilca. In vloga »morilca« je travmatična. Težko se je soočati z okolico. Radonjič-Miholičeva se spominja primera, ko so se starši povzročitelja tragične nesreče morali preseliti iz domačega kraja, saj niso prenesli posledic ožigosanja. »Niso si upali ven, niti v trgovino,« pravi psihologinja.
Srečanje s svojci pokojnih je ponovni in dodatni stres, ki pa lahko tudi pomaga. Tako povzročitelju kot svojcem žrtve. A treba je biti previden, kdaj in kako pristopiti. »Srečanje s svojci žrtve je zelo tvegano in ni pametno, da povzročitelji do njih pristopijo neposredno. Bolje jim je najprej posredno ponuditi srečanje, ki ga lahko svojci sprejmejo ali zavrnejo. Svojce namreč izguba izjemno boli in nekateri se niti ne želijo srečati s povzročiteljem nesreče,« o različnih izkušnjah govori Radonjič-Miholičeva.
Strah celo pred dvigalom
Svojci žrtev ali hudo poškodovani v prometni nesreči so namreč sami v dolgotrajnem procesu prebolevanja in rehabilitacije. O svoji izkušnji prebolevanja posledic nesreče, v kateri se je hudo poškodovala, je spregovorila Breda Marija Kovše, ki posledice hude prometne nesreče čuti še danes. V avto prijateljice, v katerem se je Kovšetova peljala kot potnica, je v semaforiziranem križišču trčil tovornjak. Njena prijateljica je umrla na kraju nesreče, Kovšetova pa je hudo poškodovana pristala v komi. Na sojenju je tovornjakar priznal, da je povsem spregledal rdečo luč na semaforju in zapeljal naravnost v Kovšetovo in njeno prijateljico.
»Ko te v enem trenutku nekaj potisne v temo in prepad, je vrnitev polna bolečine, trpljenja in negotovosti,« pravi Kovšetova, ki ima še danes – približno pet let po nesreči – težave z dvojnim vidom. Tri mesece je preživela na terapijah v rehabilitacijskem inštitutu Soča, kjer se je ponovno postavila na noge. S pomočjo psihologinje se ji je povrnil tudi kratkoročni spomin in »um je ponovno začel delovati«, pravi Kovšetova. Psihična travma po nesreči je bila tako huda, da ni sama upala niti stopiti v dvigalo, čeprav pred nesrečo nikoli ni imela težav s klavstrofobijo. Izjemno težko ji je bilo ponovno sesti v avto kot potnica – voziti zaradi slabega vida tako in tako ne more. Dlje časa se ni želela peljati z nikomer razen s sinom. »Še danes, po vseh teh letih, se lahko peljem le s tistimi, ki jim zaupam,« razlaga upokojenka, ki poudarja velik pomen psihosocialne pomoči po nesreči. Sama je pomoč našla tudi v pisanju poezije. Izdala je pesniško zbirko Opus pomladi, izkupiček od prodaje pa namenja osnovnošolskim delavnicam o varnosti v prometu.
