»Center. Drugega je dal. Ah, tretjega mimo na tri. Zadel. Zadel. Nobene ničle pri preostalih. Kot drugi gre v zadnji krog. Fantastično!« je strelski trener Tomaš Kos po radijski zvezi poročal vsem reprezentančnim spremljevalcem ob progi o zadnjem strelskem postanku Jakova Faka na včerajšnji biatlonski tekmi formule 1, medtem ko je Rudno polje hrumelo od navdušenja. Spredaj je bil neulovljivi strelski ekspert Andreas Birnbacher. Petindvajsetletni biatlonec iz Mrkopalja je do cilja v svojem slogu puščice gladko opravil z Američanom Timom Burkom. Medtem ko zasledovalcem, Francozu Martinu Fourcadu, Norvežanu Emilu Heglu Svendsenu in Švedu Bjornu Ferryju, niti ni dovolil, da bi se vmešali v boj za zmagovalni oder. Fenomenalno predstavo, kakršne Pokljuka v 20-letni zgodovini tekem na najvišji ravni še ni doživela, je potem v popoldanskem mraku in megli ženskega skupinskega starta 30 najboljših z decembrskih tekem s šestim mestom dopolnila še Teja Gregorin.
»Bil sem pripravljen na vse. Nekaj sem se naučil iz napak,« je Jakov zatrdil po tekmi, medtem ko ga je trener Velepec že med tekmo hvalil, da je povsem drug kot v soboto. »Dobro sem pazil, da se Fourcade in Svendsen nista bližala, držal sem prednost in hranil energijo za pravi trenutek. Burka bi lahko napadel tudi prej, a sem bil previden, saj bi me lahko ujeli na kakšnem spustu. Mislim, da sem razliko naredil v pravem trenutku. Hitro se učim, predvsem odločati hitro glede na razmere, » je bil Jakov Fak ponosen nase, od vseh tekmecev pa je bilo čutiti spoštovanje za niz štirih uvrstitev na zmagovalni oder v desetih dneh.
Pokljuka je pokazala vse plati biatlona. V vseh razmerah. V soboto je bilo kljub neprijetnemu dežju v zraku več emocij. Predvsem pričakovanj. »Čestitke. Odlično delo! Žal pa ste s temi uspehi zbili tudi dobre kvote na stavnicah,« je bila šaljiva pripomba brata Stjepana Faka , namenjena šefu biatlonskega voda Velepcu, ko je s polnega avtobusa Mrkopaljčanov stopil proti tribuni biatlonskega stadiona. Dve leti mlajši Jakov je stal na startni črti zasledovanja s številko ena in to prvič. Obetal se je zgodovinski spektakel. Veliki troboj Jakova Faka, Martina Fourcada in Emila Hegla Svendsena, aktualna svetovna prvaka proti bivšemu lastniku kristalnega globusa, nekronanemu princu biatlona. Kljub neprijetnemu vremenu ga je 700 navijačev želelo videti v živo. Vlogo bežečega plena je Jakovu uspelo braniti do prvega streljanja. Zgrešena tarča in izkušenejša lovca sta jo popihala naprej ter dvoboj odločila na zadnjem streljanju. V prid princu Emilu, ki mu je bila to 29. zmaga v pokalu, prva v sezoni. Tudi za Norveško. »To je neverjetno slastna zmaga. Končno sem jo dobil,« je bil potolažen. 22. mesto je bilo za Slovenca dobra šola. Tudi zavoljo prezeblih prstov zaradi premočenih rokavic. »Spet nisem čutil prstov. Moral sem kar malo na slepo pritiskati na sprožilec. A s to mojo težavo se bom moral sprijazniti in se bolje pripraviti,« je nanizal še eno izkušnjo. Stavniški ekspert Stjepan je ugotovil, da bodo stavniške kvote nanj poskočile. Do naslednje tekme. Biatlon je pač loterija. Med navijači iz Mrkopalja sta bila tudi mama Jasminka in oče Mario. Zgovorna mama je razkrila, da je tekaški talent dobil po njej, saj je bila tekačica, med deklicami celo najboljša v generaciji, a je potem ob koncu šole ostala edina deklica med fanti in ji je bilo neprijetno nadaljevati športno pot. »Živce in umirjenost v odločilnih trenutkih pa ima Jakov po očetu,« je razkrila mama Jasminka Fak.
Ihanca Klemen Bauer (37. mesto) in Peter Dokl (56.) sta delila Fakovo usodo. »Ole Einar Bjoerndalen, ki je startal tik pred mano, mi je začel hitro uhajati, namesto da bi ga ujel. V smučini je bil zame le grozen boj za preživetje. Vse je šlo narobe,« je bil razočaran Klemen Bauer in si zadal nalogo, da mora Čeha Ondreja Moravca, kolega že z mladinske konkurence, poprositi za nasvet, kako mu je uspel neverjetni strelski napredek, da je lahko ob Svendsenu in Fourcadu na zmagovalnem odru. Sosed Dokl je v cilju najprej iskal zadnjeuvrščenega Poljaka Lukasza Szczureka, da bi dobil njegovo štartno številko 60. Želel je obdariti očeta Franca za rojstni dan. »S številko 57 bi ga pomladil, a ima okrogel jubilej. Z mamo Marijo sta moja največja podpornika, da lahko ostajam v biatlonu. Biti v taki reprezentanci je čast. Tudi to, da sem lahko Jakovov sparing partner predvsem v strelskem delu. Da zgreši šest tarč, kot jih je danes, ni njemu podobno. Morda se to zgodi le na treningih s popolnim tveganjem. Ko jih popoka v 15 sekundah. Jutri bo pokazal, kaj zna, « je Peter Dokl vedeževalsko napovedal.
Za vesel konec pokljuškega festivala je v nedeljo poskrbela njegova soseda Teja Gregorin. Ključno je bilo drugo streljanje. V kazenskem krogu je bila neprekinjena kolona, s Tejo na čelu. »Ne, nisem obupala, čeprav tri kazenske kroge po ležečem streljanju tečem le izjemoma. Videla sem poln kazenski krog, mimo so šle le tiste, ki so tarče v gosti megli, ki je na Pokljuki nismo vajeni, pač pa le v Oberhofu, zadele po sreči. Ali z izredno veliko znanja. Ker sem bila tedaj 13., sem še vedno upala, da lahko napredujem. Konec je bil zelo dober. Še vedno pa ocenjujem, da mi je tekma le delno uspela,« je v iskanju perfekcionizma Teja Gregorin opisala nedeljsko tekmo, ki jo je trener Kos ocenil kot najboljšo v sezoni. »Dobiti rožice na cvetlični prireditvi je lepo. Želim pa več. Za uvrstitev na zmagovalni oder bi morala biti perfektna. Nisem pa tako talentirana kot Jakov. Serijsko nisem sposobna takšnih uvrstitev kot on. Verjamem pa, da sem sposobna uvrstitev med prve tri,« je v mraku povedala deveta biatlonka po osmih tekmah sezone.
V soboto je na zasledovanju z 28. napredovala na 14. mesto, a je to ni zadovoljilo, niti trenerja. »Pri 32 letih in ob toliko izkušnjah, pa je šel peti strel mimo! To je glava,« je bilo čutiti razočaranje trenerja Uroša Velepca. Spredaj je dolgo kazalo, da bo strelsko popolna Kosova someščanka iz Jabloneca, Gabriela Soukalova, dosegla še drugo zaporedno zmago. A je umetnico in pevko, ki prekaša tudi slovensko gospodično na širših smučeh Tino Maze, kljub petim kazenskim krogom predvsem zaradi težkih pogojev tik pred ciljem prehitela nemška princeska Miriam Gössner. »Lep občutek je zmagati, a tudi na drugem mestu mi je všeč,« se je smejalo Miriam Gössner, katere nasmešek je bil brezhiben. Še v Östersundu ni bil, smo slišali prigodo. Med tekmo ji je namreč izpadel implantat sprednjega zoba, zaradi česar je potem po tekmi prosila, da so trenerji in spremljevalci v soju žarometov in luči mobilnih telefonov brskali po snegu. Zdaj ima nov zob, začela je novo ero. V nedeljo je bila druga, med Toro Berger, carico decembra, in Soukalovo. Na novo ero le vedno znova le upa Andreja Mali. »Tokrat je znova preveč zgrešila in prepočasi streljala,« je Velepec opisal nastop Kamničanke, ki ji tudi zahtevna počasna smučina ni bila pisana na izrazito močno odrivno tehniko, da v sezoni še ni ujela štirideseterice najboljših.
