Obe igralski inkarnaciji vseh mogočih interpretacij Hermanov in Veronik, Maruša Kink in Rok Vihar, ki sta dosmrtno zvezana, spravita v pogon časovni stroj in potem uprizorita neko raztrgano futuristično zgodbo iz nekega »še-ne-do-kraja-izumljenega« poglavja prihodnosti. Ta se na tej točki predstavitve kaže predvsem obremenjena z lastno preteklostjo »dramskega gledališča«. Predstavo gre razumeti v kontekstu premikov estetske paradigme k »postdramskemu«, ki kritično sesuva podpornike klasične, dramske fabule – osebe, čas in prostor dogodka. »Ne več dramski« gledališki »tekst«, ki se igra (kar sam s sabo), tokrat svojo (gledališko) sedanjost, našo aktualnost, postavi kot že zdavnaj preživeto preteklost: osvetljuje jo zgolj atmosfersko privita plinska svetilka (Martin Lovšin), ustrezno pa oplemeniti žlahtno kostumografsko prešitje časovnih pregibov (Branka Pavlič), kar omogoča tekstu vizualno (pred tem pa še jezikovno) gibanje v socialnem in zgodovinskem.

Označena kot brleče poglavje iz zgodovine gledališča, kamor še ni posvetila elektrika (niti revolucija moderne režije), je odnos predstave vseskozi (upravičeno) sarkastičen: ko svoboda gibanja dobre ideje, ki želi osvajati svet (zakaj se na letalu denimo ne da z biciklom zapeljati v novo leto?), trči ob stvarne prepreke (za pogon ideje potrebuješ vizum, še prej pa resno zaposlitev, beri denar). »Ne delam za denar, rad imam gledališče,« pravi. Performerja se patinastim sencam obstoječih vzorcev ne dasta motiti, zapeljivo izumljata univerzum z lastnimi zakonitostmi skozi fragmentarne prizore, z ostrimi ovinki ter trdimi pristanki, ki pri jadranju po svetovnih prestolnicah preskakuje med časovnimi pasovi. Res pa gledalci s svojo klasično narativno potrebo po ustvarjanju smisla predstavljeni stvarnosti le s težavo sledijo. Desemantizacija predstave je popolna in frustrirajoča, mentalni coitus interruptus. Predstava se lastni nerazumljivosti zaradi prizorov, posekanih v suspenzih, zgoščenih v metaforah in premeščenih v metonimijah (oh, kako postdramsko!), celo namuzne v duhu avtorefleksivnosti, ki je niti sama Veronika ali Herman ne razumeta.

Fascinacija pripovedi torej postaja avtonomna in se osvobaja ideološki moči (pred)pisanih pravil in totalitete resnice – v nekakšnem scenografskem gradbišču umetnosti Marka Turkuša (celotna vizualna plat je vsekakor dominantna), ropotarnici idej (novo je vendarle staro in staro je novo), ready-made reciklažnih konstrukcijah, ki omogočajo osvajanje novih teritorijev zgodovine prihodnosti skozi neomejenost igre. Predstavi uide, da tudi v tovrstnih projektih – katerih šolski primer dekonstrukcije narativnosti in figurativnosti in še česa je tudi sama – ostaja finalna investicija tistega subliminalnega materiala gledalec, pa četudi ključ tiči v nezavednem, ki se strukturira kot govorica. Za ta finalni izkupiček, dodaten individualni pogon, potrebuje še kakšno fazo eksperimentiranja.