Ne le zato, ker ima tri predstavnice med najboljšo peterico, ampak tudi zaradi spremembe povsem na vrhu, se poraja občutek, da balkanski tabor počasi prevzema primat od skandinavskega. Norvežanke, do sinoči s trojno lovoriko (aktualne evropske, svetovne in olimpijske prvakinje), so morale po štirih zaporednih zlatih kolajnah na EP sestopiti s prestola, velesila Danska pa že osem let ni osvojila kolajne na EP. Švedska, srebrna na EP 2010, je bila v Srbiji šele osma, Finska pa že od nekdaj spada med rokometno eksotiko.

Prav nasprotno se dogaja z Balkanom, ki se v ženskem (klubskem in reprezentančnem) rokometu prebuja in dviguje. Črnogorke – čeprav v Srbiji brez zvezdnic Bojane Popović in Maje Savić – so po srebru na OI v Londonu (v finalu so jih premagale Norvežanke) stopile na vrh Evrope, Madžarska ima po osmih letih spet kolajno na EP, v evropsko špico spada Srbija... A ob tem so nekatere (nekdanje ali sedanje) velesile vsaj v Srbiji spet utonile v povprečje: Rusija je bila šesta, Nemčija sedma, Francija deveta, Španija enajsta...

In v čem je skrivnost uspeha Črnogork? Iz tujine so v Budućnost pripeljali nazaj večino svojih najboljših igralk, takšno politiko pa so v minuli sezoni Podgoričanke kronale z naslovom evropskih klubskih prvakinj. Strategija, ki temelji na domačih igralkah v najboljšem domačem klubu, se je že v Londonu bogato obrestovala, novo poglavje pa doživela v Srbiji. Med 16 reprezentantkami Črne gore, ki so nastopile na Euru v Srbiji, jih kar osem prihaja iz Budućnosti, večina preostalih pa iz drugih elitnih klubov Evrope (Györ, Oltchim...). Povsem drugače je v Sloveniji, kjer najboljši klub vse stavi na tujke (ima jih enajst), Slovenke pa so bolj ali manj na stranskem tiru. Posledično trpi reprezentanca, v kateri si nekaj igralk sicer služi kruh v tujini, a nobena v katerem izmed elitnih evropskih klubov.