Državljanu Kanglerju članstvo v državnem svetu ni prepovedano. Po zakonu in rezultatih volitev je do sedeža v tem organu upravičen, a so mu državni svetniki, ko so potrjevali njegov mandat, na svoji konstitutivni seji to pravico odrekli. Pač, bili so v hudi stiski in v veliki skušnjavi. V stiski zato, ker so se znašli pred obveznostjo, da potrdijo mandat državnega svetnika politiku, ki je svojo legitimnost zapravil. V skušnjavi pa so bili svetniki, ker so se zavedali, da bi si z nepotrditvijo mandata v javnem mnenju kupili nujno potrebne simpatije. Iz stiske so se svetniki izvili tako, da so podlegli skušnjavi. A stiska je bila prav toliko kot stvarna kot navidezna. Kajti državni svet je v prejšnjih in v tej novi sestavi brez zadržkov potrjeval mandate tudi svetnikom, ki niso bili nič bolj sveti od Franca Kanglerja. Zato si je državni svet stisko sam naslikal s tem, ko je formalni postopek, kar potrditev mandatov pač je, razumel kot priložnost, da z njo da »moralni doprinos« (Mitja Bervar, predsednik državnega sveta) k javni razpravi o liku in delu Franca Kanglerja. Pa še kot priložnost, da si zviša svoj javni ugled.

V resnici se je državni svet z nepotrditvijo Kanglerjevega mandata podal v zelo nevarne vode. On oziroma tista njegova večina, ki je nasprotovala potrditvi mandata, je za trdnost pravne države in ugled državnega sveta storila prav toliko, kot je Kangler za svoj lastni ugled storil s tem, ko po vsej sili rine v državni svet. A državni svet ni nikakršno častno razsodišče, ki bi imelo pravico, da ocenjuje moralno-politično primernost svojih članov. Nepotrditev Kanglerjevega mandata pa pomeni natančno to: namesto da bi se državni svet predstavil kot organ, ki spoštuje ustavo in zakon ter je skrbnik zakonitosti (zakonodajni veto), se je dvignil nad njiju ter se razglasil za moralično instanco. S kakšno pravico in kdo mu jo je poveril?

»Moralni doprinos« državnega sveta postane tako veličastno velik – pomeni namreč tudi stvarni doprinos k razgradnji pravnosti in pravne države ter potrjuje samopašnost državnih institucij, ki si dovolijo, da odločajo mimo stroke (v tem primeru pravne), mimo zakonov oziroma mimo rezultatov volitev, včasih pa tudi referendumov (Ankaran). Samopašnost državnega sveta ni nič manjša od samopašnosti državnega zbora, saj med neupoštevanjem stališča državne volilne komisije, ki v volilnih postopkih za izvolitev državnega svetnika Kanglerja ni ugotovila nobenih nepravilnosti, in neupoštevanjem stališča zakonodajno-pravne službe državnega sveta, ki je nasprotovala kasnejši razrešitvi nadzornikov RTV Slovenija, ni nikakršne kvalitativne razlike.

A dovolj o Kanglerju. On sam bo, če bo zahteval, naj se o odločitvi državnega sveta izreče ustavno sodišče, dosegel, da mu bodo ustavni sodniki odredili pravico do svetniške klopi na Šubičevi, če bodo uveljavili stališče, da je potrjevanje mandatov izvoljenih članov državnega sveta ali državnega zbora zgolj formalno dejanje. V tem primeru bi bilo edino primerno, ko bi ga v državnem svetu, po kanglerjevsko rečeno, sprejeli in obravnavali kot »črnega kozla«. Če pa bi ustavno sodišče želelo odločitev državnega sveta in njegov »moralni doprinos« presojati v širši luči, torej v kontekstu protikanglerjevskih protestniških gibanj, si bo moralo pred tem odgovoriti na nekaj razmeroma preprostih vprašanj.

Recimo: ali se gre zanesti na to, da bi slovenski državni zbor ali svet potrdila poslanski (svetniški) mandat nekdanji porno zvezdnici Cicciolini, ako je za potrjevanje mandatov dopustna uporaba merila moralno-politične neoporečnosti? Morda da, morda ne, odvisno pač od moralnih norm vsakokratne parlamentarne oziroma svetniške večine. Že težave, ki jih je imela romska skupnost pri vstopu njenih predstavnikov v organe lokalne samouprave, pa opozarjajo, da je za obstoj demokracije nedopustno veliko tveganje, ko bi neka parlamentarna ali svetniška večina o potrjevanju mandatov svojih kolegov smela odločati tudi na podlagi lastnih moralnih, etničnih, rasnih, verskih, svetovnonazorskih ali političnih izhodišč ali pa celo čisto osebnih znakov regularno izvoljenih predstavnikov volilnega telesa. Mar res verjamemo, da bodo v parlamentu brezprizivno potrjevali mandate istospolnim, Judom, Romom, ateistom, vernim, črncem, temnolascem, nudistom…? Ali pa bodo tudi pripadnikom teh in vseh drugih manjšin, ki bodo legalno izvoljeni, drugi predstavniki ljudstva potrjevanje njihovih mandatov zavračali s »čisto vestjo« (Dušan Semolič)?

Zdi se, da o razsežnostih tega svojega odločanja o Kanglerjevem mandatu v državnem svetu nihče ni razmišljal. Pa bi moral, saj je ena od najpomembnejših zahtev vstajniškega gibanja vzpostavitev pravne države. To je treba zagotoviti tudi tako, da spoštuješ zakon tudi tedaj, ko to ni popularno. Če ga ne, si zgolj eden od šerifov, ki jim kamenjajo okna, zato se bodo tudi pod tvojim oknom prej ali slej pojavili Gotofsi transparenti.