Konec septembra je knjiga, katere prva naklada je že pošla, doživela javno predstavitev v Zagrebu. Glasbenega publicista Dubravka Jagatića je spomnila na spominsko mašo, samo knjižno izdajo pa je za tportal.hr opisal kot zbirko bizarnih detajlov iz življenja Margite Stefanović, ki bo pretvorila njene oboževalce v strastne fetišiste. Dva dni pozneje se je na portalu jutarnji.hr ob knjigo in sam dogodek razdraženo obregnil rockovski kritik Aleksandar Dragaš. Svoj gnus je zajel že v naslovu članka: »Knjiga o Margiti Stefanović Magi: Še ena runda nekrofilije za EKV, precenjen bend«. Medtem ko je Zagreb pričakoval poimenovanje ulice po Milanu Mladenoviću, pevcu EKV, se je razvnela polemika in po dveh tednih žolča oboževalcev beograjske skupine se je na hrvaškem glasbenem portalu muzika.hr trezno lotil primera še Zoran Tučkar: »Zakaj Stefanovićeva ne more ostati znana po tistem, kar je najbolje delala (igranje, komponiranje, likovna umetnost, arhitektura, aktivizem), ne pa da nesrečno končano življenje pripelje do nivoja Severininega porniča?«
»Hunter, dobro si opravil,« se je Yoko Ono zahvalila Hunterju Daviesu v kratkem predgovoru k njegovi najnovejši knjigi John Lennon: Pisma, ki smo jo dobili tudi v slovenskem prevodu ob dvaintrideseti obletnici smrti slovitega beatla. Pisma, razglednice, prtički, zapiski, pokracani kosi papirja so razvrščeni po kronološkem zaporedju, od božičnega, zahvalnega pisemca enajstletnega Johna do zadnjega avtograma, ki ga je Lennon dal dve uri prej, preden je podlegel strelom Chapmana. Spremno besedilo nas vodi skozi njegovo življenje, pisma umešča v časovni kontekst, nas sproti seznanja z imeni in liki iz pisem, razkriva ozadja ali razloge marsikaterega zapisa in predstavlja, kdo so lastniki teh pisem in kako so prišli do njih. Na trenutke seže proti bizarnostim, vendar ostane v mejah pietete in dobrega okusa.
Hunter Davies, ki je leta 1968 objavil avtorizirano biografijo Beatles, je dolgo čakal na pristanek vdove Ono na objavo zbranih Lennonovih zasebnih pisem. Ko mu je prižgala zeleno luč, mu ni dala nobenega soprogovega pisma ali zabeležke iz svojega arhiva z obrazložitvijo, da jih nima oziroma da so jih ukradli – njuna ljubezen ostaja sveta in nedotakljiva. S tem mu je postavila mejo, kako daleč sme iti pri odkrivanju, kako zabaven, zanimiv in intimen je znal biti John Lennon. Kot da ni pozabila na dovtip s hribovitega Balkana: »Bolje izdati cede kot prijatelja.«
