E-knjiga kot grožnja slovenskemu jeziku

Priložnost za neuveljavljene

V Študentskih založbi sicer še nimajo jasno izoblikovanih programskih vsebin za nekaj let vnaprej, a predvidevajo, da do posebnih sprememb ne bo prišlo. Sicer pa vidijo založniki v e-knjigi priložnost za izdajo besedil še neuveljavljenih domačih avtorjev, ki premorejo potencial, a jih iz ekonomskih razlogov ne bi tiskali, bi pa morda materialno verzijo dobili po morebitnem uspehu elektronske izdaje.

Direktor založbe UMco, dr. Samo Rugelj, je prav tako prepričan, da na kratki rok ne bomo zaznali posebnih sprememb v založniških programih. Domneva pa, da se bodo v elektronski izdaji aktivirale kakšne starejše knjige, ki si ne zaslužijo ponatisov v papirnati obliki. Ko bo bralnike imelo nekaj deset tisoč ljudi, pa bo po njegovi presoji smiselno zgolj v elektronski obliki izdajati tudi daljše eseje na neko specifično temo ali krajše novele. Takšno politiko namreč že izvajajo na angleško govorečih trgih. V splošnem pa se preko sodobne tehnologije največ prebira kriminalke in ljubezenske romane, torej dela, ki imajo kratek rok uporabe in si jih ne želimo imeti na policah dnevne sobe.

Preti nam angleščina

E-knjige v slovenščini torej po vsej verjetnosti tudi v bližnji prihodnosti ne bodo predstavljale resne konkurence fizičnim primerkom, temveč prej dopolnilno ponudbo založb, a nevarnost preži s strani angleških izdaj. Angleščina se je namreč v zadnjih letih na knjižnem trgu še dodatno zmonopolizirala, saj prek spleta dosega čez sto milijonov Evropejcev in ogromno število Azijcev. Po podatkih Mihe Kovača že sedaj angleške knjige predstavljajo tudi 15 odstotkov celotne domače prodaje, a »če se bodo ti bralci preselili v elektronski medij, bodo po vsej verjetnosti ogrožene knjigarne pa tudi prevodna produkcija. Originalno verzijo neke e-knjige je namreč mogoče kupiti v nekaj sekundah, po ugodni ceni in ni treba mesece čakati na njen prevod.«

»Ta trend, da si mnogi bralci nalagajo tako leposlovne kot neleposlovne knjige v angleščini in se potem taisti knjižni naslovi slabše prodajajo, ko dobimo njihove prevode, že obstaja,« z gotovostjo trdi Rugelj, a dodaja, da ga e-knjiga ni sprožila, temveč ga le intenzivira. »Tisti, ki lovijo nove naslove, so pozorni, kdaj izide kaj na polju njihovega zanimanja, zato knjigo kupijo kar v angleški verziji in jim je potem slovenska izdaja seveda nezanimiva.«

Na Danskem se menda tako imenovanih resnih avtorjev, ki pišejo v angleščini, sploh ne prevaja več. To morda pomeni, da bodo določeni segmenti prevodne literature, še posebej če bodo brez javne podpore, morda izginili tudi pri nas, kar pa ne prinaša nič obetavnega za celotno slovensko knjigotrško mrežo kot tudi za naš jezik. Rugelj v takšnih pretnjah vidi še posebej nevarnost jezikovnemu segmentu strokovne literature. »Če ne bomo prevajali tudi najnovejših humanističnih ali naravoslovnih del, bomo na tem področju jezikovno nazadovali in trčili ob terminološko praznino. Pri naši založbi smo zadnja leta denimo izdajali zahtevne prevodne filmske knjige, a smo imeli veliko težav ravno s terminologijo, ker je pred tem nekaj časa zevalo pomanjkanje sorodnih prevodov.«

Hermina Krajnc, vodja Založbe FDV, zatrjuje, da se prav zaradi razvoja strokovne terminologije njihova založba, ki ponuja že več kot sto elektronskih knjig, trudi prevajati čim več temeljnih strokovnih del, a obenem priznava, da si prav veliko prevodov ne morejo privoščiti, saj je poslovenjenje za tako majhno ciljno skupino – naklade le redko presežejo tristo izvodov – izjemno drago. Je pa prepričana, da se zaradi e-knjige vsaj v kratkem ne bo spremenila njihova prevajalska politika.

Potrebna bo hitrost

Pri Študentski založbi verjamejo, da bo po kakovostnem prevodnem leposlovju in humanistiki, ki predstavljata jedro njihovega programa, vselej posegal precejšen delež bralcev, saj opažajo, da kupci na terenu teh dveh žanrov običajno še vedno raje nabavljajo knjige v domači besedi. Vselej bo obstajal določen odstotek bralcev, morda vedno manjši, ki bo bodisi zaradi slabšega razumevanja tujih jezikov bodisi zaradi naravne naklonjenosti branju v maternem jeziku iskal slovenske prevode.

Skoraj gotovo so v tem smislu za zdaj še varni klasiki, otroška literatura, šolsko gradivo in vizualno dodelani priročniki, kajti za prikaz slednjih za zdaj še ne obstajajo zadovoljive grafike bralnikov. Kovač pa pristavlja, da se še vedno splača sloveniti tako imenovane »mega hite«, med katerimi izpostavi primer erotičnega romana Petdeset odtenkov sive. »Takšne knjige kupujejo tudi številni, ki sicer ne berejo prav veliko, in ta skupina ljudi po vsej verjetnosti ne obvlada angleščine. Prav zato se je omenjena knjiga pri nas sprva izjemno dobro prodajala v originalni različici, ko pa je dobila prevod, je povpraševanje po angleški verziji strmo padlo.«

Rugelj rešitev za morebitno odžiranje s strani angleško govorečega trga vidi v čim hitrejšem prevajanju. »Najbolje je prevod izdati le kakšen mesec ali dva po izidu originala, če je mogoče pa celo sočasno, kar na nekaterih trgih, kot denimo srbskem, že precej pogosto prakticirajo.« Ponuja pa še en recept: »Možnost je tudi izdaja knjig, ki niso izvorno izšle v angleščini, saj je pretočnost prek e-platforme v drugih jezikih bistveno slabša, vendar bo treba tudi v teh primerih pohiteti s prevodi, da ne bi prej prišlo do prevoda v angleščino.«