Stopnja brezposelnosti mlajših od 25 let v Evropi dosega 23 odstotkov, kar je dvakrat več od povprečne stopnje brezposelnosti v Evropi in skoraj trikrat več od stopnje brezposelnosti med starejšimi od 25 let. Nezaposlenost mladih v Evropski uniji letno stane 100 milijard evrov. V vsaki drugi članici je brez dela več kot četrtina mladih. A z le desetino tega stroška bi že lahko omogočili delovna mesta dvema milijonoma mladih.
Kritični nista le Španija in Grčija, kjer se je delež po izbruhu finančne krize leta 2007 več kot podvojil in znaša že več kot 50 odstotkov, marveč tudi Portugalska, Italija, Irska, Bolgarija, Slovaška ... Uradna stopnja brezposelnih v Sloveniji je sicer 17-odstotna, dejanska pa je za vsaj nekaj odstotkov višja. Če na Zavodu RS za zaposlovanje presodijo, da je oseba pasivna, jo izbrišejo iz evidence, saj zadnjih nekaj let veljajo precej strožja merila.
Visoki stroški izgubljene generacije
Stroški vzdrževanja 14-milijonske »izgubljene generacije«, torej mladih starih med 15 in 29 let, ki so končali šolanje in nimajo zaposlitve, so dosegli rekordne vrednosti, saj članice EU stanejo 153 milijard evrov na leto, kar je 1,2 odstotka bruto domačega proizvoda sedemindvajseterice. Članice unije na leto povprečno porabijo 10.651 evrov za vsakega predstavnika izgubljene generacije, stroški pa se v večini primerov povečujejo hitreje kot število brezposelnih. Med letoma 2008 in 2011 so se povečali za skoraj tretjino.
Mladi iskalci zaposlitve še vedno preveč uporabljajo standardne načine iskanja zaposlitve, pa čeprav so v razcvetu informacijske dobe praviloma prav oni tisti, ki znajo prednosti sodobne tehnologije najbolje izrabiti. Namesto klasičnega življenjepisa bi se namreč lahko delodajalcem predstavljali na različne druge načine, kot so blog, videopredstavitev, CV-vizitka ali celo enominutni prodajni nagovor (t. i. elevator pitch). Prav tako se premalo ozirajo po »skritem« trgu dela in preveč pozornosti namenjajo pregledovanju oglasov zgolj v bazi zavoda za zaposlovanje in na zaposlitvenih portalih.
To pravi na temelju svojih izkušenj tudi Iva Matjašič, karierna svetovalka Kariernih centrov Univerze v Ljubljani. »Uspešni so navadno tisti iskalci zaposlitve, ki so vztrajni in motivirani, ki se potrudijo in motivacijsko pismo prilagodijo posameznemu delodajalcu, se pripravijo na razgovor in delodajalca na njem presenetijo s poznavanjem podjetja. Pri iskanju so inovativni in uporabljajo več načinov iskanja zaposlitve, tudi splet in družabna omrežja za mreženje, posredovanje in zbiranje informacij. V stik z delodajalci prihajajo tudi na različnih dogodkih, kjer se jim predstavijo s kratko predstavitvijo in CV-vizitko.«
Dejstvo je, da je spremljanje zaposlitvenih oglasov absolutno premalo. Kako naj torej mlad človek še pride do službe? »Naj uporablja več načinov iskanja zaposlitve hkrati. Izrabi naj možnosti, ki jih ponujata odprti in skriti trg delovne sile. Odprti trg so vidne objave prostih delovnih mest, medtem ko so na skritem trgu še nerazpisana delovna mesta in priložnosti za sodelovanje s potencialnimi delodajalci. Ta delovna mesta lahko iskalci zaposlitve poiščejo v svoji socialni mreži, z neposrednim stikom z delodajalci – s posredovanjem priložnosti za sodelovanje in z vstopom v podjetništvo. Velja si zapomniti, da kar 80 odstotkov iskalcev zaposlitve najde delo na skritem trgu.«
Nekateri mladi tudi zelo težko sprejemajo neuspeh pri iskanju službe. »Največ kritik slišimo od iskalcev, ki obupajo ob prvih zavrnitvah in odzivih okolice, ob pogovoru z njimi pa ugotovimo, da so bili v procesu iskanja zaposlitve zelo pasivni, da so iskanju namenili le nekaj ur na teden in spremljali samo in zgolj objavljena delovna mesta ter pošiljali enolične prijave vsem delodajalcem. Seveda se lahko zgodi, da je zaposlitveni krč v nekem obdobju prevelik tudi za kandidata, ki je bil v procesu iskanja zaposlitve zelo aktiven,« opozarja Iva Matjašič.
Mladi v stiski
Verjetno zato tudi ni čudno, da so mnogi mladi, ki prihajajo na pogovor k svetovalcem Zavoda RS za zaposlovanje na robu obupa. Svetovalka na enem od uradov za delo, ki ne želi biti imenovana, pravi, da mladi, ki prihajajo k njej, pogosto tudi jokajo. »Ko vidijo, da jih razumemo in da jih ne obsojamo, zavore pogosto popustijo,« dodaja sogovornica. »To so mladi ljudje, lepi, zdravi, pametni, v svojih najbolj kreativnih letih, a brez službe. Na njihovi samozavesti to pušča globoke sledi, loteva se jih depresija. Najhuje je, da jim razen s pogovorom in svetovanjem ne moremo pomagati. Služb ni, vladna politika pa je že od začetka mandata vse prej kot spodbujevalna.«
Če je uradna zgodba povsem drugačna, pa je neuradno slišati, da je pritisk po brisanju oseb iz registra brezposelnih velik. »Takoj ko se nekdo na uradu ne javi na dogovorjen datum, četudi neposredno pred tem ne dobi obvestila oziroma vabila, bi ga načeloma morali izbrisati iz registra,« pove sogovornica. Ker se jim na uradu to ne zdi pošteno, jim ponudijo še eno možnost, da se prepričajo, kaj je v ozadju.
»Vsekakor se mladi zelo dobro zavedajo svojega položaja in možnosti, ki jih imajo. Nočejo, denimo, statusa samostojnega podjetnika za vsako ceno, četudi to zaradi subvencije včasih pomeni hitro rešitev akutnega problema.« Po njenem mnenju so za mlade neperspektivne razmere kot snežna kepa, neprimerno ukrepanje politikov in strokovnjakov pa se vladnim strukturam lahko vrne kot bumerang. »Vprašanje je samo, kdaj in kako hudo mora prej postati.«
Tudi Tomaž Stritar, direktor Socialnega inkubatorja, opaža, da se nekateri mladi že po nekaj tednih brezposelnosti znajdejo v krču in depresiji, zaradi česar tudi na zaposlitvene razgovore prihajajo povsem nemotivirani. Na socialnem inkubatorju pripravljajo delavnice podjetništva in spodbujajo mlade za samostojno pot. Socialno podjetništvo se zdi kot odlična priložnost za mlade tudi Kariernim centrom Univerze v Ljubljani in jo tako predstavljajo tudi v svojih aktivnostih.
