»Prišel bo dan, ko vam bo orožje padlo iz rok! Prišel bo dan, ko se bo vojna med Parizom in Londonom, med Sankt Peterburgom in Berlinom, med Dunajem in Torinom zdela prav tako absurdna kot vojna med Rouenom in Amiensom, med Bostonom in Philadelphio. Prišel bo dan, ko se boste vi, Francija, Rusija, Italija, Anglija, Nemčija, vsi narodi te celine zlili v tesno povezano višjo entiteto, ne da bi pri tem izgubili enkratne posebnosti svoje sijajne individualnosti …«

To vizijo Združenih držav Evrope je imel francoski pisatelj Victor Hugo že sredi 19. stoletja,  še pred krvavimi konflikti, ki so Evropo v dvajsetih letih dvakrat brutalno uničili. In vendar smo Evropejci ustvarili nekaj posebnega, na kar nismo dovolj pogosto ponosni: danes več kot 500 milijonov prebivalcev Evropske unije živi v miru in svobodi. Več kot 315 milijonov ljudi uporablja skupno valuto evro. Številne novice o krizi vzbujajo videz, da se Evropi slabo piše. Res ima več držav EU velike težave, vendar se črnoglede napovedi razpada območja evra iz preteklih mesecev niso uresničile in se tudi ne bodo.

Zdaj velja pravilno začrtati smernice za prihodnost. Če želimo težave odpraviti, moramo temeljito preučiti tudi njihove vzroke.

Z rojstvom monetarne unije leta 1991 v nizozemskem Maastrichtu je bila hkrati ustanovljena neodvisna Evropska centralna banka, ne pa tudi evropska gospodarska vlada. Močnemu predsedniku ECB ob bok ni bil postavljen evropski finančni minister, ampak 17 finančnih ministrov držav članic.

Imamo skupno evropsko valuto, nimamo pa omembe vrednega skupnega evropskega proračuna, ki bi ga lahko učinkovito uporabljali za namene gospodarske politike. V Evropi se že nekaj mesecev glasno prerekamo o tem, ali bomo na ravni EU k skupnim sredstvom v obliki proračuna Evropske unije prispevali 1 odstotek ali 1,05 odstotka evropskega bruto domačega proizvoda, in se hkrati čudimo, da imamo Evropejci pri spodbujanju gospodarske rasti več težav kot ZDA. A Washington razpolaga z zveznim proračunom v višini približno 35 odstotkov bruto domačega proizvoda.

Za dolgoročno trdno in hkrati solidarno proračunsko politiko potrebujemo evropskega finančnega ministra, ki bo odgovoren evropskemu parlamentu in bo imel jasno določene pristojnosti posredovanja v odnosu do držav članic. Potrebujemo tudi evropski proračun s potrebnimi sredstvi, s katerimi bomo v interesu vseh Evropejcev lahko resnično oblikovali politiko rasti.

V preteklih treh letih je bilo ogromno storjenega za stabilizacijo monetarne unije. Novi evropski mehanizem za stabilnost s posojilno sposobnostjo do 500 milijard evrov je zgodovinski dosežek. Enako velja tudi za evropski fiskalni pakt, s katerim se je 25 držav članic zavezalo h konsolidaciji javnih financ in vzpostavitvi nacionalnih »zavor zadolževanja«. Tudi dejanja Evropske centralne banke so neprecenljivega pomena za ohranitev stabilnosti evra. Vse to so pomembni ukrepi v boju proti krizi. Z njimi lahko pridobimo nekaj časa, ne morejo pa nadomestiti dolgoročne stabilizacije krhke konstrukcije iz Maastrichta.

Politične in demokratične temelje Evropske unije je treba bistveno poglobiti. Tako fiskalni pakt kot tudi evropski mehanizem za stabilnost sta zaradi nujnosti morala biti sprejeta zunaj okvirov evropskih pogodb. Z demokratičnega in parlamentarnega vidika to ne more in ne sme biti trajna rešitev. Odločitve ne smejo biti prepuščene zgolj trojicam neodvisnih finančnih strokovnjakov! Prav nasprotno  –  menim, da je treba o tem, katere smernice so pravilne in katere ne, javno razpravljati v evropskem parlamentu. Nemška kanclerka Angela Merkel je na začetku tega leta pozvala k preoblikovanju evropske komisije v evropsko vlado. Menim, da je ta sprememba koncepta pravilna in da je skrajni čas zanjo. Mene so Luksemburžanke in Luksemburžani že petkrat zapored izvolili v evropski parlament. Želela bi si, da bi predhodna izvolitev komisarja v evropski parlament v prihodnosti postala pravilo. Evropske volitve leta 2014 bodo naslednja priložnost za glasovanje o teh spremembah.

Za Združene države Evrope bomo potrebovali dvodomni parlamentarni sistem, kot ga imajo v ZDA. Morda bomo nekega dne potrebovali neposredno izvoljenega predsednika evropske komisije, kot je predlagal nemški finančni minister Wolfgang Schäuble in je Evropska ljudska stranka pred kratkim zapisala tudi v svoj strankarski program. Ameriška predsedniška kampanja je pokazala, kakšen zagon lahko takšna odločitev o eni sami osebi pomeni za celotno celino. A za to morajo biti politiki pripravljeni in zmožni neposrednega pogovora z državljani, tudi v mestni hiši v najbolj oddaljenem delu Ohia. V Evropi bodo v takem neposrednem volilnem boju verjetno uspeli le večjezični kandidati.

Združenih držav Evrope seveda ne moremo ustvariti čez noč. Za to bodo zagotovo potrebne nove pogodbe, v Nemčiji verjetno tudi sprememba ustave. Odgovoriti bomo morali na vprašanje, ali bodo na pot proti zvezni Evropi stopile vse države članice EU ali le države območja evra. Pri tem bo ključno vlogo igralo stališče Združenega kraljestva. Ekonomista Kenneth Rogoff in Carmen Reihnhart v svoji knjigi »Tokrat je vse drugače« na podlagi podrobne analize finančnih kriz preteklih osmih stoletij napovedujeta: »Pod pritiskom krize bo nastala dinamika, ki si je danes še ne znamo predstavljati: na koncu bi lahko do ustanovitve Združenih držav Evrope prišlo veliko hitreje kot misli večina.«