Gre za več kratkih zgodb, napisanih v prvi osebi in zbranih pod večinoma pomenljivimi naslovi, ki ob zgodbi delujejo kot neki povzetek ali nadpomenka napisanega.

Avtorica opisuje in se zapleta okoli več tem; zdolgočasenosti mest, praznih sugestivnih odnosov in samodestruktivnih, parajočih misli, na katere se je tako navadila, da spadajo tako rekoč v njeno vsakdanjo rutino. Teme, namenoma ali ne, vedno obtičijo nekje med odkrivanjem seksualnega apetita in iskanjem čimprejšnje potešitve.

Opisi večkrat izpadejo kot dnevniški zapisi pregorele najstnice, ki so namenjeni sami sebi, kot upor zastarelim nazorom in dokaz samostojne spolne poti. Avtorica junakinjo označi za noro žensko, a to se zdi zgolj slabo opravičilo za zmešnjavo. Junakinja se zdi prisiljeno apatična in v svoji prepričanosti, da obvladuje situacije, ki zvenijo, kot da so ji že zdavnaj spodletele, nekako vredna pomilovanja. Njen tok misli se dviguje od intelektualke do pocestnice in v nobenem od teh primerov ne ceni ne svojega telesa ne svojih čustev, niti svoje norosti. Po prebrani knjigi ostanemo prazni, ne vemo, kaj smo zares brali, in si ne želimo, da bi je bilo še več.

Ali, če že, da bi bilo nadaljevanje bolj strukturirano in ne bi slepo sledilo nagmoteni in nejasni afektiranosti. Čeprav se zgodi, da med branjem naletimo na zelo perspektivne odlomke in veliko pesniške vznesenosti, ponekod tudi izostren in inteligenten humor, se vse to žal porazgubi.

Od avtorice bi si želeli več kot brezkompromisno pleteničenje o tem, da bi s svojimi nazornimi opisi seksualnih poželenj namerno izzvala bralčevo sramežljivost. Vendar se za vso to vnemo skriva še nekaj. Čeprav morda na prvi pogled nevidno ali vsaj prosojno tanko, se da v vseh teh prvoosebnih opisih razbrati fragmente senzibilnosti in skorajda ranljivost, ki išče svoj antipol. In to v moškem, ki bi se ji znal postaviti nasproti in potešiti vse njene potrebe. Kakršne koli že so.