Razumljivo je torej, da želijo glasbeniki poustvarjanje Caga razširjati onkraj golih zvočnih realizacij posameznih partitur. Tako sta pianistka Nina Prešiček in tolkalec Enrico Malatesta Cageovo leto v radijskem Studiu 14 uvedla z običajno koncertno prakso ter jo nato razširila z improvizacijo, ki je izdajala tudi nekaj slavljenčevih sledi. Nina Prešiček je še veliko dlje stopila v projektu Sono mobile, v katerem se je v prostorih Moderne galerije – torej sploh ne več v koncertnem prostoru – Cageova glasba v teku 12 ur pretapljala v večmedijsko instalacijo. V sorodno smer je nakazoval tudi projekt Do You Love John Cage? srbskega LP Dua, ki naj bi z združevanjem videa in koncertne izvedbe dve Cageovi skladbi za dva preparirana klavirja prestavil v medmedijski milje. Projekt, kot smo ga prejšnji teden spoznali v Kinu Šiška, pa le vsebuje globoke razpoke. Ker se je video v zamisli Igorja Vasiljeva omejil na jagodni izbor Cageovih misli in izrekov, je predstava vse bolj potrjevala mučen vtis, da želi o Johnu Cagu poučevati, ne pa ga misliti skozi slojevit, neukalupljen zvočno-vidni kontrapunkt.
Zato smo v Kinu Šiška dobili enega bolj konvencionalnih koncertnih poklonov ameriški ikoni. Izvajanje dveh pianistov je bilo sicer simptomatično sodobno. Zgodnejši posnetki glasbe za prepariran klavir govorijo o sproščenem zvočnem hedonizmu, ki je prevzel pianiste ob nenadnem spoznanju, da je njihovo glasbilo v svoji prvinski naravi pravzaprav tolkalo. Do danes se je izvajalski pristop praviloma dinamično in barvno rafiniral. Tokrat smo bili priča predvsem neutrudnemu zagonu, pianista sta skladbi pognala v čvrst mehanični tok, kontrast temu pa je bilo igranje Luke Juharta, ki je v skladbi Souvenir znal dodobra pregnesti zvočne gmote in prisluhniti dinamičnim nihanjem v njih. Kratek nastop Nine Prešiček je sklenil pianistkin letošnji cageovski projekt. Ta se danes kaže trifazno. Potem ko je poskrbela za prvo slovensko izvajanje Sonat in interludijev za prepariran klavir, in nato v projektu Sono mobile izzivala meje glasbenikove kondicije ter se igrala s konceptualnimi izpeljavami svojega početja, je tokrat izvedla Cageovo Suito za otroški klavir (toy piano). To pa je na glasbilu, ki v imenu skriva pojem »igrača«, storila z vso razpoložljivo umetniško integriteto. Pianistkin letošnji cageovski triptih je vseboval lepo mero pionirskega dela, izstopanja iz lastnega medija, tveganja tistega znanega pianističnega samoljubja. S tem pa je bilo obletniško prediranje v Cageovo zapuščino za naš prostor neobičajno temeljito in izzivalno.
