Delano za vojsko. Garancija kvalitete. Tega mita mi ni zrušil niti mesec dni JLA v Strumici leta 1989, ko sem lahko vojaško tehnologijo od blizu preštudiral in me ni ne vem kako impresionirala. Čučavac mogoče res preživi atomski udar, a meni se vseeno bolj dopade školjka.

Delano za vojsko, rečem pa še danes na glas vsakič, kadar mi je kak dobro narejen in robusten predmet všeč zaradi namenu podrejenega dizajna. Čeprav nima zveze z vojsko. Tisto, ko postane izdelek lepši prav zato, ker je dizajner naredil raje dva koraka nazaj in se podredil uporabnosti in kvaliteti izdelka, namesto da bi vlekel svojo kreativno špuro. Ko je izdelek poenostavljen, uporabnostno fokusiran in tako mojstrsko sestavljen, da že na prvi pogled vidiš, da bo zdržal še sto let, če ga le vsake toliko z WD-40 pošpricaš. Lep in kul, čeprav malo robat. Zippo je dober primer, pa opinel pipec, recimo. Leica M. Vespa. Harley. Delano za vojsko, rečem, čeprav ni.

Izdelek je takoj esencialno lepši, če je uporaben, a ni? Če je pa še neuničljiv, pa sploh zmaga. A veš tisto, ko se sprehajaš v Bauhausu med orodjem in bi itak vse imel in primeš v roke eno res moderno kladivo z ročajem iz vesoljskega materiala in ergonomično zakrivljene oblike, da ti kar leže v dlan? In ima glavo iz nerjavečega jekla v dveh odtenkih s štempljem in garancijo, da te nevzdržno zamika, da bi takoj še ene par finih kromiranih žebljev kupil in šel domov police popravljat? ... No, to.

Povedat hočem, da cenim čvrste in obstojne izdelke in da sem počasi sit te potrošniške robe, ki ti razpade v roki, ker si cepec ves zadovoljen kupoval poceni. Nazadnje sem se osmolil na bolšjaku, kjer ob nedeljah Kitajci prodajajo svojo robo na kar treh ali štirih strateško razporejenih stojnicah. Ganz novo digitalno kljunasto merilo sem ubodel za polovico cene, crknilo je po mesecu dni. Kako naj se grem zdaj nazaj kregat, če jih pa nič ne razumem in se ne spomnim, kateri je točno bil, … Skuzmi, ampak meni so vsi enaki. Lahko me zmerjate z rasistom, vas tako ali tako ne slišim.

Zadnjič poleti mi je en kravatar ostal nekaj dolžan in je ponujal, naj si namesto cekinov izberem en fotoaparat iz asortimenta njegove d.o.o. firme. Uslugo mi dela, firma je šla v maloro, jo je že prepisal, naj bom vesel, da sploh lahko nekako poračunava. In sem si potem ogledoval enega panasonica z leica lečami s štempljem nekega zelo resnega mednarodnega standarda robustnosti, pod vodo zna slikat in na beton ga lahko z določene višine mečeš brez posledic. Tisti standard vse natančno predpisuje, od kod in kako ga lahko. Delano za vojsko, je rekel. Seveda me je prepričal. Malo sem se pa še sam, mogoče bom pa poleti otroke pod vodo slikal, o veselje, o radost!

Ker če mi česa v življenju manjka, mi manjka podvodnih fotk. Od avgusta je neuničljivec že v predalu. Včasih ga vzamem v roko, potežkam in se naužijem njegove neuničljivosti. Vržem ga ob tla, če nihče ne gleda, nič mu ni. Fotografiram pa nič z njim, ker dela moj telefon nekako boljše fotke, čeprav na papirju ne bi smel. Pa v rokah ga včasih obračam in občudujem, kako je lep v svojem ojačanem titanijevem ohišju. Delano za vojsko!

Potem so mi enkrat dali v preizkus en Sonyjev telefon, ki se je ponašal z enakim standardom neuničljivosti in smo si ga doma pošteno privoščili, ker je bil na pósodo. Psu smo ga okrog vratu privezali in v vodo metali, starejša si je celo zaželela z njega sladoled dol lizat in ga je. Telefonu nič, vrnil sem ga brezhibnega, skoraj neopraskanega. Delano za vojsko. Jaz navdušen, otroci še bolj. Smo ga pa resda več preizkušali kot z njim telefonirali. Mejduš, če ga nismo celo večkrat vrgli v daljavo kot pa na njem odigrali Pobesnelih ptičev… Kar je navsezadnje logično in prav, če je že delano za vojsko!