Pojav (organiziranih) množic že poldrugo stoletje zaposluje predvsem mediteranske mislece, kot so bili Scipio Sighele, Gustav Le Bon in José Ortega y Gasset. Najbrž ni naključje, da je Ortegova knjiga o uporu množic, katere pomen so nekateri primerjali celo z Rousseaujevo Družbeno pogodbo in Marxovim Kapitalom, izšla v času »druge španske republike«. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so kaotično ekonomsko stanje, ki ga je povzročilo čezmerno zadolževanje prejšnjega režima, in nestabilne politične koalicije sprožali valove nezadovoljstva in napetosti med španskim prebivalstvom, kar je po petih letih republike pripeljalo do tragične državljanske vojne.
Za Ortego y Gasseta so bile množice in njihov dostop do oblasti najpomembnejše »družbeno dejstvo« tistega časa. Glavni vzrok za dotlej najhujšo grožnjo ljudem, narodom in civilizaciji je videl v protislovju, da imajo množice z uvedbo demokracije dostop do družbene moči, čeprav niso sposobne upravljati s svojo osebno eksistenco. Problematičnost množice za Ortego ni bila predvsem v multitudi, v številčnosti (npr. delavstva), ampak v razvoju moralno izpraznjenega »povprečnega človeka« – posameznika, ki se ne razlikuje od vseh drugih v množici in v sebi uteleša generične značilnosti vseh ne glede na družbeni sloj ali razred, ki mu pripada. V okoliščinah, ko nemoralnost – boj za pravice brez odgovornosti – postane pravilo, se nujno rodi diktatura, naj bo reakcionarna ali revolucionarna.
Resnici na ljubo je Ortega v veliki meri samo recikliral ideje Le Bona, ki je v svoji Psihologiji množic konec 19. stoletja ugotavljal, da je vstop ljudskih množic v politično življenje oziroma njihova »napredujoča transformacija v vladajoči razred« najpomembnejša značilnost tedanjega časa. Le Bon je bil prepričan, da so množice sposobne le uničevati, ne pa ustvarjati; da so sposobne delovati le instinktivno in impulzivno; toleranca do drugače mislečih jim je tuja in zato zlahka sledijo despotskim vodjem. In prav zaradi teh svojih destruktivnih značilnosti naj bi množice po njegovih – žal, kot vemo danes, pravilnih – napovedih zaznamovale tudi 20. stoletje.
Množica na cesti in v parlamentu
Napoved, da bo 20. stoletje »stoletje množic«, ne meri le na zbiranje ljudskih množic na javnih prostorih, ampak vsaj enako tudi na organizirane množice znotraj političnih institucij, ki jih je rodila demokracija.
V nasprotju z običajnim pomenom množice kot zbranih posameznikov ne glede na njihove individualne lastnosti in razloge, ki so jih pripeljali skupaj, je Le Bona zanimala »organizirana množica«, ki se po svojih značilnostih zelo razlikuje od siceršnjih značilnosti posameznih članov. V organizirani množici se osebnost posameznika utopi v kolektivnem čustvovanju in usmerjenosti k skupnemu cilju, pri čemer ni nujno, da so njeni člani zbrani na istem, enem samem prostoru. Oblikuje se kolektivna volja, ki je sicer le prehodna, je pa jasno razpoznavna in deluje kot posebna celota; njeni člani čutijo, mislijo in delujejo povsem drugače, kot če bi bili sami.
Naj gre za anonimno heterogeno množico na cesti, razpršeno množico volilcev ali množico, ki jo najdemo v klopeh parlamenta, med njimi po Le Bonu ni velikih razlik. Splošne značilnosti množic, na kakršne naletimo tudi v parlamentarnih skupščinah, so intelektualna preprostost, razdražljivost, sugestibilnost, čustveno pretiravanje in prevladujoč vpliv maloštevilnih vodij. V parlamentu torej ni mogoče pričakovati racionalne, na argumente oprte razprave in iskanja soglasja. Tako kot vse druge organizirane množice je tudi parlamentarna množica zelo dojemljiva za sugestije, ki prihajajo od izbranih vodij, vendar ima sugestibilnost zelo jasno določene meje. Ko gre za specifične skupinske interese, imajo člani skupščine trdna, nespremenljiva mnenja, ki jih ne more omajati še tako trden argument.
Včasih je lahko vodja množice sicer zelo izobražen in inteligenten, a to mu lahko praviloma prej škodi kot koristi. Kdor opozarja na kompleksnost problemov in poudarja nujnost celostnega razumevanja, bo v očeh množice hitro postal preveč popustljiv in obotavljiv in izgubil avreolo vodje. Ni torej presenetljivo, ugotavlja Le Bon, da so bili najučinkovitejši vodje organiziranih množic omejeno inteligentni.
Paradoksalno je, da so teoretiki množic videli poglavitni vzrok za njihov vzpon v razvoju znanosti in tehnike, ki sta omogočili mobilnost in vseprisotnost množic, tako kot teoretiki javnosti, ki so v človekovem razumu videli ne le počelo razvoja znanosti, ampak tudi napredka človeške družbe. Javnosti in ne množici bo pripadalo 20. stoletje, je vzneseno pisal Gabriel Tarde. Ameriški »progresisti« in evropski kritični sociologi so ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja v javnosti videli utelešenje razuma, ki določa človekovo voljo in njegovo delovanje. Prav na javni uporabi razuma naj bi temeljila tudi legitimnost in učinkovitost mnenj, ki jih oblikuje javnost in jih naslavlja na oblast. Kot se je pokazalo v praksi, pa se javnost, ki deluje v času ekonomske konjunkture in družbenega razcveta, v času krize zlahka preoblikuje v množico.
Mediatizacija politike in množic
Bolj kot digitalne komunikacijske tehnologije sta za novodobne vstaje množic relevantni dve drugi okoliščini, ki spreminjata naravo politike in oblasti ter vplivata na (ne)učinkovitost protestov: mediatizacija in judikalizacija politike.
Valovi sodobnih protestov opozarjajo na njihovo tesno povezanost z mediji – na neke vrste »mediatizacijo« protestov. Novi socialni mediji lahko odpravljajo omejitve, ki sta jih državni intervencionizem in monopolni kapital postavljala tradicionalnim medijem, virom informacij in javni razpravi. Odprtost dostopa, ki jo zagotavlja internet, omogoča ne le javno predstavljanje v protestih izraženega nezadovoljstva, ampak tudi mobilizacijo »povprečnega človeka« v organizirane množice. Organizacije protestov si v sodobnosti ni več mogoče zamisliti brez interneta.
V zadnjem desetletju je izraz »mediatizacija politike« sicer označeval predvsem vse večjo odvisnost političnih institucij od množičnih medijev in logike njihovega delovanja. Čeprav je bil včasih prisoten tudi strah, da bi si klasični mediji (zlasti televizija) z vdorom v sfero politike lahko prilastili funkcije političnih institucij liberalne države, politične institucije kljub prevzemanju »medijske logike« niso izgubile nadzora nad političnimi procesi in svojimi funkcijami. Podobno sedaj tudi digitalna mediatizacija organiziranih množic ne spreminja njihovega bistva, o čemer so pisali klasiki.
Z mediatizacijo politike mediji torej nimajo več (le) vloge klasičnega medija kot posrednika sporočil, ampak postanejo bistveni pogoj za delovanje političnega sistema. Izjemen razvoj medijev v 20. stoletju je močno povečal njihov vpliv na naravo političnih procesov; mediji so postali nepogrešljivi del politike in morda v njej dobili celo ključno mesto, zlasti v volilnih kampanjah, političnih manifestacijah in vladnem komuniciranju z množicami, pa tudi sicer, ko politiki sklepajo tihe dogovore z lastniki medijev ali pa lastniki medijev preprosto postanejo tudi politiki.
Socialni mediji, v katerih marsikdo vidi revolucionarno spremembo glede na organizirane množice v preteklosti, torej pomenijo le nadaljevanje mediatizacije politike, vseprisotnosti medijev in prevzemanje medijske logike v političnih procesih. Pomembna razlika v primerjavi s prejšnjimi oblikami mediatizacije je v tem, da socialni mediji omogočajo (ne pa tudi zagotavljajo!) višjo stopnjo vključenosti državljanov in hitrejšo mobilizacijo, a s tem ne spreminjajo narave »organizirane množice«, ki se oblikuje v teh procesih. Skratka, socialni mediji niso medij racionalnega razpravljanja javnosti, ampak večidel ostajajo medij organiziranja in mobiliziranja množice, v katerem prevladuje »medijska logika«: konflikt ima prednost pred pogajanji in kompromisom, politični proces se personalizira, vendar pa s socialnimi mediji tudi publiciteta dobi prednost pred odločanjem in dogovarjanjem v zaprtih političnih krogih, čeprav je etična narava te publicitete problematična, saj jo pogosto zaznamuje sovražni govor.
Judikalizacija politike ali politizacija sodstva
Podobno kot mediatizacija je večplastna tudi »judikalizacija politike«, ki jo doživlja ne le Slovenija, ampak ves svet, čeprav je le redko predmet poglobljenih obravnav. Očitno je širjenje pravn(išk)ega žargona, logike in postopkov (npr. »argumentiranje« s precedenčnimi primeri) ter vključevanje pravnikov v sfero politike in procese političnega odločanja, pa tudi v procese oblikovanja in izvajanja javnih politik. Prihaja tudi do judikalizacije politike v ožjem pomenu, namreč do prenašanja povsem političnih zadev na sodišča oziroma do vse večje odvisnosti političnih odločitev od presoje sodišč. Pomemben dejavnik judikalizacije politike so mednarodne korporacije in finančne institucije, ki si s prenosom političnih odločitev na sodišča zagotavljajo večjo varnost svoje lastnine in naložb.
Na prvi pogled judikalizacija politike povečuje avtoriteto sodstva, a v resnici je to le videz. S tem ko na primer slovensko ustavno sodišče odloča o poimenovanju ceste v Ljubljani po Titu ali o izvedbi referenduma, prevzema eminentno politično funkcijo in hočeš nočeš služi politiki kot varuh neke ideologije. Ker imajo poleg tega sodišča le omejeno demokratično legitimnost, je njihovo pogosto odločanje o političnih zadevah škodljivo za demokracijo.
Judikalizacija politike po eni strani zmanjšuje možnost političnih alternativ, po drugi strani pa omejuje tudi vključevanje »povprečnega državljana« v politične procese, če ne obvlada pravniškega žargona. S tem spodbuja k iskanju alternativnih oblik izražanja mnenj in političnega organiziranja, ki se v času ekonomske in socialne krize intenzivira in radikalizira.
Pomen vodij
Kaj v takih okoliščinah lahko pričakujemo od organiziranih množic? Tako kot je radikalizacija delovanja politično-parlamentarnih množic odvisna od vodij (kot npr. v sodobnosti kažeta primera Madžarske in Slovenije, v polpretekli zgodovini pa jih najdemo še mnogo več, ne le negativnih), je tudi za delovanje množic na cesti največ odvisno od tega, kdo se jim bo postavil na čelo. Brez vodij se bo zelo hitro pokazal zgolj prehodni značaj množic; v sferi politike se razen lokalnih prask ne bo zgodilo nič res omembe vrednega. Če bodo uspeli poskusi oblastnega kanaliziranja nezadovoljstva množic, nam preti madžarski in v skrajnem primeru egiptovski scenarij. Morda pa bo namesto »druge republike« napočila nova slovenska pomlad, ki ji bo uspelo odplaviti v dvajsetih letih nakopičeno politično-upravljalno brozgo.
Teoretiki množic nam tu ne pomagajo več; zateči se moramo k teoriji javnosti. V tej optiki so organizirane množice (zametki) javnosti, ki so nastale ob spoznanju državljanov, da so izpostavljeni pomembnim dolgoročnim posledicam dogajanj in odločitev, v katerih niso mogli sodelovati. To spoznanje je osvobajajoče in hkrati sproža zahteve po drugačni regulaciji posledic oziroma razporeditvi bremen za izhod iz krize od tiste, ki jo ponuja oblast.
Težava teorij javnosti je v tem, da predpostavljajo ne le razumno javnost, ampak tudi razumno oblast.
Dr. Slavko Splichal, komunikolog, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani
