Zato pa je svojevrstni kitajski čudež 24-letna Chen Siyuan, prevajalka, ki lahko hkrati piše z obema rokama. Kar še ni nič čudežnega, če ne bi pisala v dveh jezikih z različnimi pismenkami, namreč v kitajščini in angleščini. Chen, katere ime bi se v prevodu lahko glasilo tudi »misli vnaprej«, se do te spretnosti ni dokopala z marljivim treningom, ampak jo je pri sebi odkrila po sili razmer in povsem slučajno, ko je poskušala v srednji šoli v časovni stiski reševati še zadane ji domače naloge v angleščini. Tako rekoč podzavestno se jih je lotila z drugo roko, je razložila časniku Renmin Ribao, in da je že uspešno zaključila študij tega jezika in za zdaj svoj neverjetni talent koristi le za sprotno zapisovanje lastne poezije v obeh jezikih. Ni kaj, v ljudeh se skrivajo različni in včasih prav neverjetni potenciali in se včasih tudi razkrijejo. Kitajcev je milijarda tristo milijonov, zato je tam možnosti toliko več. Morda pa bo od tam prišel čudež, ki bo nekje do leta 2030 dal politike, ki bodo z obema rokama in glavo obvladali tuzemsko realnost, ne pa živeli v nekem svojem svetu ter oklepu službenih vozil, iz katerih stopajo na rdeče preproge, da se sprehodijo do govorniških odrov, s katerih stresajo prazne govore, da si lahko nato na banketih na stroške davkoplačevalcev izbrano polnijo želodce. Da bi bila to že Xi in Li, pa bi bil več kot čudež.