Afera z žlindro.
Politična kariera gospoda dr. Ivana Šušteršiča je našla dne 1. maja hiter in žalosten konec. Ta dan je gospod dr. Šušteršič izgubil veliko parlamentarno bitko, vsled katerih je nemogoče, da bi v parlamentu in v državi še kdaj igral kako vidno ulogo in imel še kaj vpliva.
S to bitko pa je tudi zaključena afera, ki ni bila častna niti za gospoda dr. Šušteršiča niti za njegovo stranko, afera, ki je tako žalosten pojav v našem javnem življenju, da jednacega ne poznamo.
Afera z žlindro je sedaj vsestransko pojasnjena, in ker so »Novice« v boju zoper kmetijsko družbo ostale zveste svojim tradicijam in se borile za našo prezaslužno kmetijsko družbo, hočemo to zadevo tu pojasniti.
Leta 1899. je katoliško-narodna stranka poskusila se skrivaj polastiti kmečke družbe. To je naletelo na odpor. Gospod dr. Šušteršič je uvidel, da ne dobi kmetijske družbe tako lahko v roke, dokler bo imelo ljudstvo zaupanje vanjo, in zato je poskusil podkopati to zaupanje z nelepo zvijačo. »Gospodarska zveza« je naenkrat razglasila, da prodaja žlindro po 20 kr. ceneje kakor kmetijska družba, ki je žlindro prodajala za lastno ceno torej brez dobička. Kakor se je izkazalo pri dveh sodiščih, v Kamniki in v Ljubljani, ter v parlamentu, je gosp. dr. Šušteršič sam zaukazal, da naj »Gospodarska zveza« (pri Katoliško-narodni stranki, op. av.) prodaja žlindro z izgubo, in zavezal se je, da plača sam vso izgubo. Plačal je tudi v resnici 2000 K. Ako bi bil gosp. Dr. Šušteršič daroval to svoto, da dobe člani zveze za posebno nizko ceno, bi moral vsakdo reči: klobuk dol pred takim možem! Toda dr. Šušteršič tega namena ni imel. Prodajal je žlindro z izgubo v namen, da bi nato mogla »Slovenec« in »Domoljub« sumničiti kmetijsko družbo, da ne zna gospodariti in da zapravlja denar.
Tako sistematično očitanje se je tudi res uprizorilo. »Slovenec« in »Domoljub« sta pozabila, da sta glasili kranjske duhovščine in delala sta – hote ali nehote – kmetijski družbi v nebo vpijočo krivico, katere – in to je posebno žalosten pojav – še do danes nista popravila . (…) Pozitivnega uspeha, ki ga je želel dr. Šušteršič, pa ni imelo, kajti vzlic temu ščuvanju ni katoliško-narodna stranka pri občnem zboru kmetijske družbe dne 29. oktobra 1899 ničesar opravila.
Ta »volilni manever« je bil vsekakor skrajno nemoralen in si zasluži toliko ostrejšo obsodbo, ker je bil naperjen zoper kmetijsko družbo. (…) »Gospodarska zveza« pa je tudi kar direktno oškodovala kmete s tem, da jim je 16-odstotno žlindro prodajala kot 18-odstotno, da je torej manj vredno blago prodajala kot polnovredno.
Gosp. dr. Šušteršič je sam povzročil, da je državni zbor prišel v položaj, izreči o tej stvari sodbo. Zahteval je sam, naj preišče parlament celo zadevo z žlindro. Namen njegov je bil, naj mu parlament s slovesno izjavo potrdi, da ni storil nič nedopustnega, nič nepoštenega. Toda parlament (…) odrekel je dr. Šušteršiču vsako najmanjše zadoščenje za žaljivi klic: Sodišče je reklo, da ima dr. Šušteršič od žlindre umazane roke. (…) Plačal je jako drago vojno zoper kmetijsko družbo in njegova stranka jo je še dražje plačala, ker je kompromitirana. (…)
Novice, 10. maja 1901
Obupna politika.
Povodom zadnje razprave o dr. Šusteršičevi zadevi v drž. zbornici je pisala praška »Politik«, naj bi dr. Šusteršič vprašal svoje nasprotnike, če ni vsak izmed njih v volivni borbi poskušal enakih sredstev (ali hujših?). (…)
Naša liberalna stranka čuti, da je doma kompromitirana tako globoko, da se ne more povzdigniti več do stališča resne delavne stranke. Zato je poskusila zadnje sredstvo, res obupno in slovenskih mož nevredno sredstvo, da pred svetom denuncira katoliško-narodne poslance. (…) Je li taka politika koristna slovenskemu narodu?
Če bi mi hoteli razne liberalce denuncirati pred svetom, ali bi ne spravili na dan sramotna dejstva? Mi bi lahko denuncirali liberalca, ki je v visokem spoštovanju, a je kradel žlice in suknje in denar, nabran v cerkvenih pušicah, mi bi lahko našteli prešestva in goljufije, oderuštvo in snedene častne besede itd. A mi tega ne storimo, ker nas je sram pred svetom odkrivati rane, ki jih imajo ljudje, ki so – Slovenci. A naši liberalci denuncirajo pred držav. zbornico vse, kar njim ni všeč. (...) Z današnjim glasovanjem je utrpela stvar Slovencev in stvar pravice večji udarec, nego oseba dr. Šusteršiča. Če bi odložil on svoj mandat, ni dvoma, da ne bi bil zopet z velikansko večino izvoljen, saj pri zadnjih volitvah je imel več nego 20.000 glasov absolutne večine. A omajan je ugled kluba, katerega predsednik je dr. Šusteršič in slov. stvar hudo oškodovana. (...)
Liberalci slovenski v zvezi z nemškimi heilovci so hoteli dr. Šusteršiču na čelo pritisniti pečat žlindre. A pritisnili so slovenskemu liberalstvu na čelo pečat efijaltstva in izdajstva, slovenskemu narodu pa so vtisnili znamenje pogube in propada.
Slovenec, 4. maja 1901
V znamenju žlindre.
(…) Čez celo stvar bi bila morda čez nekaj časa zrastla trava, če bi dr. Šušteršič po svoji nerodnosti in srboritosti ne bil sam spravil te zadeve v državni zbornici na razgovor. Poslanec Stein mu je vrgel v obraz besedo: dr. Žlindra. In dr. Šušteršič, ki je bil morda mnenja, da sedi med kranjskimi kapelani, je zahteval, da zbornica izreče grajo poslancu Steinu. Zbornica pa je izrekla, (…) da se mu ne izreče graja zaradi tega, ker je Šušteršiču očital, da ima od žlindre umazane roke, mu je vrgel v obraz psovko: dr. Žlindra.
Tako je sodila tista zbornica, v kateri sedi nebroj fevdalcev, ki so bolj pobožni kot dr. Šušteršič sam, in mnogo njegovih ožjih pristašev. In značilno je, da dr. Šušteršič v tej težki uri ni našel zagovornika med svojimi pristaši, razen Čeha dr. Dyka. (...) In kaj so ukrenili? Kar je bilo najmanj pričakovati, kar je bilo najbolj nespametno, kar je naravnost absurdno. (...) Sklenili so torej, da je dr. Šušteršič mučenik in so pod duhovniško avtoriteto to telegrafirali svojim vernim ovčicam po deželi s pristavkom, da naj se enmalo zgražajo. In pokoncu so vstali vsi mežnarji in farovške kuharice, (...) vse prave in talmi-device Marijinih družb. In vlila se je ploha po predalih »Slovenca«, kakor za časa turških vojska, če so naši predniki pognali moslemine čez Kulpo; čuje se glas od griča do griča: »Živio Šušteršič!« (...)
Gorenjec: političen in gospodarski list, 18. maja 1901