In nato sta našla dva finančna strokovnjaka – Hrvata in Slovenca.

Posrednika, ki bi za Janšo in Milanovića morala iznajti model, kako preseči spor glede Ljubljanske banke, bi morala biti in bi lahko bila katerakoli človeka na zemeljski krogli – le za nobeno ceno in v nobenih okoliščinah ne bi smela biti Hrvat in Slovenec –, Janša in Milanović pa sta na koncu našla Hrvata in Slovenca! Zamisel je, priznajte, preveč kretenska celo za Hrvate in Slovence: nekako tako, kaj pa vem, kot če bi se na smrt skregana zakonska partnerja odločila, da si dasta še eno priložnost in poiščeta neko varianto pomiritve in skupnega življenja, in za ta namen najela vsak svojega odvetnika.

Tako nekako so se Slovenci in Hrvati, ko so dojeli, da se živemu Hrvatu in živemu Slovencu v nobenih okoliščinah in na noben način nikoli in o ničemer ne bo uspelo dogovoriti, odločili, da bodo dogovor prepustili – Hrvatu in Slovencu.

France Arhar, dolgoletni guverner Banke Slovenije, in Zdravko Rogić, dolgoletni viceguverner Narodne banke Hrvaške, sta pri tem popolnoma prevzela model dogovarjanja svojih delodajalcev: enkrat sta se srečala na Otočcu ob Krki, drugič v Zagrebu, tretjič na Bledu, četrtič spet v Zagrebu, naslednjič verjetno na Brdu pri Kranju, pa na Brionih, kakor to pač gre. Pravzaprav je edina razlika med njunimi pogovori in pogajanji hrvaškega in slovenskega premierja ta, da Arhar in Rogić nimata mandata za zavezujoči dogovor: če bi se po kakšnem čudežu zgodilo, da bi odkrila kompromisno rešitev, bi se morali z njo najprej strinjati tudi hrvaška in slovenska vlada. Če pa bi se hrvaška in slovenska vlada o čemerkoli lahko strinjali, saj razumete, ne bi potrebovali Arharja in Rogića.

Kakšen smisel imajo potem sploh njuna pogajanja? Nobenega, seveda. Kdo je sploh omenjal smisel? Smisel, preveril sem, ne gre v isti stavek. S Hrvati in Slovenci.

Nazadnje se je, jasno, končalo na edini način, na kakršnega se stvari končujejo, kadar jih rešujeta Hrvat in Slovenec. Najprej so hrvaški mediji objavili senzacionalno novico, da sta strokovnjaka našla kompromisno varianto, s katero sta se strinjali obe strani. Potem so slovenski mediji sporočili, da nista dosegla nobenega dogovora, saj ne gre za dogovor, ampak za predlog, ki je tako in tako najstrožje varovana skrivnost, dokler se o njem ne izjasnita hrvaška in slovenska vlada. Nato so se hrvaški mediji dokopali do tega tajnega predloga, po katerem bi Slovenci Hrvatom v tridesetih letih na obroke izplačali dvesto osemdeset milijonov evrov dolga Ljubljanske banke, Hrvati pa bi Slovencem oprostili zamudne obresti. Nato je slovenski zunanji minister izjavil, da je to neumnost in da ne gre za nikakršen dogovor strokovnjakov, ampak za hrvaški predlog in spin njihove vlade.

Hrvaška vlada bo seveda odvrnila, da se oni ne ukvarjajo s spini in da niso oni dali predloga v časopise, slovenska stran bo odgovorila, da je takšno obnašanje tipično za primitivne Balkance, Hrvati bodo odvrnili, da od dunajskih konjušnikov česa drugega niti ni bilo pričakovati, Slovenci jih bodo besno polili z vodo, Hrvati bodo stekli po bejzbolsko palico in tako bo konec genialne zamisli, da lahko nekaj, kar v dvajsetih letih ni uspelo vsem Hrvatom in vsem Slovencem, čez noč naredita en Hrvat in en Slovenec.

Od kod konec koncev sploh ideja, da bosta Arhar in Rogić našla kompromisno rešitev spora med Slovenijo in Hrvaško? Ker sta finančna strokovnjaka? Hrvaška in slovenska vlada med Hrvati in Slovenci nista iskali dveh največjih finančnih strokovnjakov, ampak sta med finančnimi strokovnjaki iskali Hrvata in Slovenca. Razlika se zdi na prvi pogled nepomembna, a je ključna: dva največja finančna strokovnjaka bi lahko vladi našli samo med finančnimi strokovnjaki, medtem ko bi Hrvata in Slovenca lahko našli, jebiga, tudi med nogometaši.

Znanje in izkušnje Slovenca Arharja in Hrvata Rogića so pri tem lahko samo mlinski kamen okrog vratu: kot strokovnjaka, najeta vsak od svoje vlade, lahko morda najdeta rešitev za vsak problem, a prav gotovo lahko najdeta tudi problem za vsako rešitev. Če bi, denimo, vladi za kompromis glede spora o Ljubljanski banki angažirali dva nogometaša, na primer robustna branilca Maribora in Hajduka, bi se tadva že trikrat dogovorila. Nogometaši se brez težav dogovorijo že za manjšo vsoto od dvesto osemdeset milijonov evrov.

Tako pa sta mirovna posrednika Janše in Milanovića že na četrtem sestanku tudi sama zašla sprla. Po aferi s curljanjem informacij med njima ni več zaupanja in zelo hitro bo treba najti način, kako najti model rešitve spora o modelu rešitve spora o Ljubljanski banki. Moja zamisel je morda malce neobičajna in nepričakovana, a vseeno razmislite: treba je samo nekje najti dva vrhunska strokovnjaka, ki se bosta skupaj domislila modela, ki bo ustrezal tako Francetu Arharju kot Zdenku Rogiću.

Evo, na primer – moj predlog – Janez Janša in Zoran Milanović.