S kapljo grenkobe do popolne sreče

Pobeg iz realnosti

Prejšnji teden je Radio Slovenija razglasil nagrajence natečaja za izvirne slovenske pravljice za oddajo Lahko noč, otroci! Bolj kot imena treh najboljših je utripalo dejstvo, da je v nabiralnik nacionalnega radia prispelo kar 717 besedil, ki jih je prispevalo 420 piscev.

In zakaj so se v vlogi avtoric med pravljična bitja podale tri nagrajenke? Tretjeuvrščena Maja Jelinčič Balažic razkrije, da se s pletenjem zgodb odziva na povpraševanje, saj si je za svojega dveletnega sinčka vsak večer primorana izmisliti vsaj kakšnih pet pravljic, in tokrat se je eno le odločila tudi odtisniti na papir. »Za natečaj sem po radiu izvedela šele večer pred njegovim zaključkom. Ko sem kasneje sina dala spat, sem enostavno zapisala dialog, ki je potekal med nama, preden ga je zaneslo v sanje.«

Zmagovalka Sara Kern ustvarjalno kilometrino sicer nabira tudi s kratkimi zgodbami in scenariji, a najraje domišljijo ošili ravno za tkanje pravljic, ker si v njih lahko da duška in junakom, pretežno živalim, ki imajo veliko problemov same s seboj, omogoča, da počnejo bolj »odpuljene« stvari, kakor se izrazi sama. »Tu lahko enostavno pobegneš iz realnosti.« Podobno se s snovanjem pripovedi za otroke od tega sveta rada odmakne že prekaljena pravljičarka in uveljavljena mladinska pisateljica Irena Androjna, ki pa pristavi še, da v tem literarnem žanru išče tudi globljo resnico in se znotraj njega lahko na neki način igra in zabava. Vrh tega pa kipi od idej in se ji natečaji zdijo prava spodbuda, da kakšno spelje tudi do konca.

Peter Svetina, predsednik žirije, ki je izluščila najboljše, ocenjuje, da bi si približno deset odstotkov prispevkov zaslužilo doseči ušesa poslušalcev, medtem ko je preostalo bero označil kot prepolno stereotipov in ukleščeno v predvidljive zaplete in razplete. »Pozdravljam to, da ljudje pišejo, vendar bi morali tudi veliko brati, saj le tako lahko razbijaš stereotipe. Med branjem pravljic, prispelih na natečaj, pa sem imel občutek, da to počnejo le redki avtorji.«

Na splošno se mu zdi, da so letošnji prispevki zdrsnili za kakšen kakovostni rang nižje v primerjavi z lanskimi, predvsem pa številni pisci tokrat niso upoštevali, da bodo njihovi izdelki morebiti prebrani na radiu. In res, tudi nagrajenke so v en glas zatrdile, da niso kaj dosti premišljevale o mediju, v katerem bo predstavljen njihov glas. Na drugi strani pa se kot pozitiven izrisuje podatek, da le redke izmed teh pravljic kazi jezikovna okornost.

Radijska oddaja Lahko noč, otroci!, ki pravljice v eter pošilja vsak večer natanko petnajst pred osmo, ima že zavidljivo, skoraj polstoletno tradicijo. »Morda smo bili prav zaradi tega zasuti s tolikšnim številom pravljic,« ugiba njena urednica in članica žirije Alja Verbole, ki množično pisanje vidi kot pozitiven pojav, hkrati pa upa, da ni razlog za ustvarjanje tolikšnega števila ljudi brezposelnost in potemtakem preobilje prostega časa.

Sinovi in vnuki niso merodajni kritiki

Številke otroških in mladinskih naslovov zaradi komercializacije in kapitalistične pogoltnosti iz leta v leto poskakujejo, lani jih je bilo pri nas izdanih že 1181, saj se založniški kriteriji ob hiperprodukciji znižujejo. »Legendarna urednica Kristina Brenkova mnogim današnjim pravljicam niti v sanjah ne bi dala zelene luči,« je prepričan Andrej Ilc, urednik otroške in mladinske literature pri založbi Mladinska knjiga. V pikrem tonu pa se oglasi še Gaja Kos, kritičarka otroške literature in članica strokovnega odbora, ki podeljuje zlate hruške: »Nič nenavadnega ni, da imajo ljudje željo po izdaji lastnega dela, ko pa se že učence v osnovni šoli spodbuja k izdajanju besedil, ki bi bila za začetek lahko mirno objavljena zgolj v šolskem glasilu.«

Primerov, ko se odrasli prelevijo v pravljičarje zavoljo svojih otrok, je ogromno, a Kosova svari, da lastni otroci ali vnuki nikakor niso merodajni kritiki, da bi na osnovi njihovega navdušenja lahko to gradivo poslali med večjo skupino bralcev. Na drugem bregu se, zanimivo, precej manj kot nekoč za izlete na teren otroške literature odločajo avtorji, ki so se že uveljavili kot pisci za odrasle. Stroka za otroško literaturo je tako pred nekaj leti z odobravanjem pospremila takšen podvig Miklavža Komelja.

Kosovi se množično zapisovanje pravljic nikakor ne zdi problematično, se ji pa kot takšno kaže dejstvo, da ogromen delež teh izdelkov skozi svoje sito spustijo tudi založbe. »Izkaže se namreč, da je med izdanimi deli veliko slabega, torej pomanjkljivega ali celo pogrešljivega, kar z 'množino' zastira dobre knjige. Kdor nima pregleda in časa ali zmožnosti, da bi se posvetil temeljiti selekciji, ima več možnosti, da mu pod roke pride kaj, kar ni vredno branja, kot pa kaj odličnega.«

V podobnih miselnih okvirih se zadržuje tudi Andrej Ilc: »Večina pisanja je (avto)terapevtskega, in v tem ne vidim nič slabega. Problem nastane, ko vse to pisanje 'iz notranje potrebe' ne ostane v predalu ali računalniku, kamor povečini spada, temveč  izide v knjigi. Ameriški pesnik Billy Collins je nekoč šaljivo pripomnil, da bi lahko pesnike štipendirali, 'da ne bi pisali, tako kot se subvencionira kmete, da ne sejejo'. Morda bi nekaj podobnega lahko predlagali tudi za nekatere samozvane pravljičarje.«

Ob vsem tem pri nas kronično primanjkuje kritiških pogledov na literaturo za najmlajše, je pa selektivnost v zadnjih letih vnesel znak zlate hruške, ki si ga prislužijo dobri, zelo dobri ali odlični knjižni izdelki. Seveda pa tudi natečaji, vsaj tisti na nacionalni ravni, prispela dela postavljajo na kritiško cedilo, zato lahko naplavijo marsikateri kakovosten izdelek.

Napada kriza tudi pravljice?

Dojemamo pravljice vse bolj kot zatočišče pred današnjo krizno situacijo ali nemara na drugi strani kot spovednico za vse tegobe, ki nas pestijo? V omenjeni tekmi za preboj v radijski eter se je pokazalo oboje. Peter Svetina je zaznal velikokrat ponavljajoče se idilično vzdušje, Aljo Verbole pa so ganila precej številna razmišljanja o stiskah, bedi, strahovih in bolečini.

Gaja Kos in Andrej Ilc, ki v sliko tržišča otroške literature zreta z nekoliko širšega zornega kota, pa ne opažata pojava trenda »kriznih pravljic«. »Morda lahko prevladujoči sodobni produkciji očitamo ravno to, da hinavsko zamolčuje drame in konflikte ter tako dresira otroke za vlogo ubogljivih potrošnikov. Pravljice, ki vzgajajo ubogljive, čustveno programirane potrošnike, se mi ne zdijo nič manj problematične od tistih, ki so poskušale pri otrocih vzbuditi veselje do minulih ideoloških opcij,« je kritičen urednik iz Mladinske knjige. Bruno Bettelheim je v kultni študiji Rabe čudežnega dal jasno vedeti, da se morajo v dobri pravljici odražati človekove bivanjske stiske, saj so le tako otroku lahko v neprecenljivo pomoč pri razreševanju zagat. Svetlana Makarovič pa je nekoč lepo rekla, da »kdor ne pozna bolečine, mu ni dano, da bi bil kdaj zares radosten, saj ne pozna cene za radost«. »Prav tako pravljice ne morejo biti umetnine, če ne vsebujejo kaplje grenkobe,« z gotovostjo trdi Ilc, ki se dopolni še z mislijo, da sedanji čas ne potrebuje svojih posebnih pravljic, temveč prej nova branja že obstoječih, »saj so v najboljših med njimi naložene številne pomenske plasti, ki jih vedno znova delajo aktualne in nepogrešljive«.

Kot primer aktualne in po svoje subverzivne sodobne pravljice izpostavi Tri razbojnike Tomija Ungererja iz leta 1963. Za današnji čas je aktualen predvsem prizor, v katerem razbojniki ugrabljeno punčko pripeljejo v svoj brlog, kjer kopičijo naropani plen zlata, biserov in draguljev, ko jih ta preseneti z naivnim vprašanjem: »Kaj počnete z vsem tem?« Seveda se samo zbegano spogledajo, saj nikoli prej niso razmišljali, kaj bi sploh storili s svojim bogastvom. Razbojniki se nato zavejo, da bistvo življenja niso materialne stvari, ampak delati dobro.

Sicer pa so si sogovorniki edini, da med sedanjimi pravljicami ne gre iskati skupnih imenovalcev. »Za najboljše je značilno ravno to, da so samosvoje in vsakič znova inovativne. Je pa v zadnjih letih vendarle opaziti večje število izdelkov z ekološko tematiko in takšnih, ki govorijo o 'drugačnih' oziroma so namenjene posebnim skupinam bralcev, kot so slepi, dislektični ali dvojezično govoreči,« črto potegne predstavnica kritikov.

V arhivu zgodovine

Če se znotraj obravnavanega žanra dandanes povečini ne zrcalijo obstoječe družbene razmere, pa so ljudske pravljice na neki način arhiv zgodovinskega dogajanja, saj odsevajo bodisi ozračje časa, v katerem so nastale, bodisi obdobja, v katerem so bile prenesene na papir, čeprav so v slednjih povečini vneseni le posamezni detajli. Tudi Milko Matičetov je nekoč dejal, da je marsikaj, kar se nam zdi pravljično, bržkone spomin na davno opuščene navade in obrede.

Večina starih pravljic nam sicer ponuja vpogled v arhaično mišljenje, a je tudi modernejši čas mestoma pustil svoj pečat. V času Hitlerjevega vzpona na oblast so denimo nastajale družbeno angažirane pravljice, ki so jih pisali predstavniki zgodovinskih avantgard. Komunizem je poveličeval pravljično prepoved spanja, saj je čas zahteval nenehno budnost, kajti sovražnik je stalno na preži. Poleg tega je rad posvojil pravljice, v katerih junak vrže vladarja s prestola, nato pa »pravično« razdeli njegove dobrine. Cenil pa je le tiste protagoniste, ki so bili ves čas na poti in so se selili, saj je komunizmu »stari dom« predstavljal ječo, iz katere je treba pobegniti in jo nato zrušiti.

Etnologinja dr. Monika Kropej je v delu Pravljica in stvarnost pozornost usmerila v drugo polovico 19. stoletja ter se nekoliko pomudila še ob začetku prejšnjega stoletja, ko se je v ljudskih pravljicah na naših tleh veliko prostora odmerjalo področju gospodarstva, saj so se tudi na podeželju že močno zakoreninili kapitalistični odnosi. Kot osrednje figure so bili tedaj izpostavljeni revni kmetje, ki so jih poleg slabih letin in raznih škodljivcev tepli še davki in odškodnine za zemljiško obvezo. Pravljične pripovedi se niso toliko osredotočale na samo življenje in delo lačnih množic, temveč so v prvi plan postavljale mnenje tlačanov o fevdalnih gospodih oziroma delovnih ljudi o bogataših in gospodi.

Andrej Ilc tako ljudske pravljice obravnava kot enega najbolj demokratičnih žanrov, saj so na njegovem odru glavne vloge le redko odigrali imenitneži, bogataši ali pripadniki kraljeve rodbine, če pa že, so bili skoraj gotovo nesrečni ali za kaj prikrajšani, kot denimo za zdravje ali zmožnost reprodukcije. Tako so dejansko na ljudskem teritoriju »kraljevali« siromaki ali otroci, skratka najšibkejši, čeprav priznani švicarski teoretik Max Lüthi v svojem delu Evropska pravljica odločno zavrača idejo, da je pravljica literatura za obubožane in izvira iz najnižjih slojev, in nasprotno goji prepričanje, da gre za visoko umetniško zvrst, ki se je šele v kasnejših fazah preselila med preprosto ljudstvo.

Ilcu se zdi krivično in posplošujoče trditi, da današnji pravljični izdelki ne premorejo prostora za demokratiziranje, vendar to ni več njihova pavšalna lastnost, temveč redka dobrina, ki jo lahko ponudijo le posamezni pisci in pripovedovalci. Seveda pa se demokratičnost na tem mestu izmika tudi zavoljo prevladujočega toka sodobne produkcije, ki je v službi kapitalistične ekonomije.

Stran z nasiljem

V areni pravljic je tektonski premik sprožila menjava publike, saj so se pravljice ob koncu 18. stoletja uveljavile kot skoraj izključno otroška literatura, hkrati pa je ta premik pospremilo množično črtanje okrutnih prizorov, kot denimo kanibalizma, ubijanja starcev, brutalnih kazni in podobnega. Čeprav pisateljica in raziskovalka slovenskega ljudskega slovstva Alenka Goljevšček v knjigi Pravljice, kje ste? opozarja, da je krutost pač ostanek različnih časovnih obdobij, kot denimo magičnega sveta, ko je bilo prisotno ljudožerstvo, edina rešitev iz zakletosti pa sekanje glav, ali denimo srednjeveškega prava, ki je poznalo kazni, kot so pohabe vseh vrst, utapljanje, obešanje, razčetverjenje in zaprtje v sod, od znotraj naperjen z žeblji. Prizori s tovrstnimi elementi so še bolj silovito eliminacijo doživljali po drugi svetovni vojni, v Veliki Britaniji denimo pa je zadevo v roke vzela kar vojaška uprava in priporočila, da se število pravljic, pripovedk in legend v šolskih berilih drastično zmanjša.

Že stoletja pred tem pa so nekatere pravljice močno oklestili in preobrazili trije izmed najpomembnejših zapisovalcev, Charles Perrault ter brata Grimm, ki so izpustili vse, kar bi lahko žalilo meščansko moralo ter negativno vplivalo na vzgojo otrok, ob tem pa uvedli še veliko spolnih stereotipov, zaradi česar današnji bralec mnoge ženske figure iz tako imenovanih klasičnih pravljic spoznava zgolj kot pokorne, ubogljive ali ne pretirano inteligentne. Tako se je pod vplivom protestantske etike oblikoval bolj racionalen, predvidljiv in praktičen svet, ki je nadomestil skrivnostnost in nepredvidljivost.

Nekateri menijo, da se pravljic tudi starejši ne naveličajo, temveč jim zgolj zmanjka časa zanje, medtem ko Andrej Ilc vztraja, da si odrasli tudi danes svet najlažje razlagajo s pomočjo zgodb. Na drugem polu je Max Lüthi prepričan, da pravljica v teh časih odraslih ne zadovolji več, ker se jim zdi preveč »preprosta«, Alenka Goljevšček pa razlog za ta pojav išče v njihovi nerealističnosti, neverodostojnosti in neresnosti. Zapiše pa še: »Med pravljicami za otroke in odrasle ni razlike, razen ene: otrok se čustveno identificira z junakom, a pravljice ne podaljšuje v realnost, medtem ko odrasli v svoje pravljice strastno in slepo verjamejo; pretvarjajo jih v ideologije, te pa postanejo orožje in orodje za spremembo, za obvladovanje stvarnosti.« Kot mnogi drugi teoretiki je prepričana tudi, da se »odrešeniška upanja« porajajo predvsem v kriznih časih, ko se posameznik ali skupina čuti ogroženo. »V obdobjih stisk in pomanjkanja se človek pogosto zateka k 'otročji' predstavi. Čim varnejšega se počuti v svetu, tem manj se mora oklepati 'otroških' projekcij – mitičnih razlag, pravljičnih rešitev večnih življenjskih problemov. Bolj ko je človek v svoji notranjosti in neposredni okolici negotov, bolj se iz strahu umika vase,« je že davno tega zapisal tudi Bruno Bettelheim.

Da so ljudje preko pravljic nemalokrat bežali iz resničnosti ter si v »svetu onkraj« pri belem dnevu zidali gradove v oblakih, priča velik delež ljudske zapuščine. Denimo v pravljici Trije sinovi pastir prejema kar 100 goldinarjev plače na dan, medtem ko je v zgodovinskih dokumentih zapisano, da so bila tovrstna opravila v času nastanka pripovedi plačana z 200 goldinarji letno. Bralec lahko pogosto naleti tudi na opazen in nenaden vzpon sprva ubožnih junakov po socialni lestvici, ki se najpogosteje zgodi s poroko: dekla se poroči s princem ali reven pastir s princeso ter močno obteži svojo mošnjo.

Pogostost in priljubljenost tovrstnih vzorcev daje slutiti, da je bil v resničnem življenju vzpon po hierarhični piramidi le malo verjeten. Kar pa je najpomembnejše, je v pravljici vselej potešen »naivni« čut za pravičnost, saj je zlo vedno kaznovano, dobro pa nagrajeno. »Prav zato, ker je v pravljici vse pogojeno s pojmom popolne sreče, pravljic ni mogoče izkoreniniti,« piko na i prida Goljevščkova.