Sledile so razprave o tem, kakšen položaj imajo poslanci, ki so bili deležni policijske obravnave. So bili osumljenci (da so ponaredili svoj podpis?), so jih spraševali kot priče, bi morali upoštevati poslansko imuniteto?

Glede na področje, s katerim se ukvarjam, ponujam le kriminološko perspektivo parlamentarno-policijskih dogodkov. Ta perspektiva je široka, zlasti časovno, in temu primerno nenatančna, če bi o njej sodil pravni dogmatik. Zato je treba resno vzeti opozorilo (o prav tej zadevi) dr. Marka Kambiča na okrogli mizi Društva za ustavno pravo: »Da mihi facta, dabo tibi ius.« Ali po domače – šele ko bom imel pred seboj vsa dejstva, bom lahko razsodil. (S te okrogle mize so tudi povzeti podatki in argumenti, ki jih predstavljam.)

Zato pišem le o tem, kar je očitno na prvi pogled. Kriminološko perspektivo rešujem očitka manjše natančnosti s tem, da jemljem sicer daljši čas, kar dvajset let, a poskušam plesti dovolj prepoznavno rdečo nit. Ta me je pripeljala do naslednjega sklepa. Parlament, kakršnega imamo, si česa boljšega, kot je policija, niti ne zasluži; kljub tej trditvi pa je policija v parlamentu eden zadnjih žebljev v krsto civilizirane parlamentarne demokracije.

Naj poskusim pojasniti to navidezno protislovje. Prvi formalni pogoj demokratične družbene ureditve so svobodne volitve. Te v Sloveniji niso bile nikoli sporne. A ta pogoj je šele prvi na dolgi in naporni poti do dejanske demokracije. Cilj bi bil dosežen predvsem z doslednim spoštovanjem človekovih pravic. To pa pri nas nikoli ni bila prioriteta, kaj šele vrednota. Bila je zgolj fraza na jeziku politikov, ki so marsikaj obljubljali, a le malo tega izpolnili. Bila je tudi resnična zaveza posameznih ustanov (praviloma nevladnih) in zlasti varuha človekovih pravic. A so vsi skupaj, tako ustanove kot varuh, običajno trčili ob zid, ki ga je kot nepremostljivo oviro uresničevanju teh pravic postavljala politika. Predvsem parlament nikoli ni bil svetišče človekovih pravic.

Dodajmo ilustracije te dvajsetletne »rdeče niti«, s katero utemeljujem hude besede o hramu demokracije. Začnimo z odnosom strank do lastnih poslancev. Od nekdaj smo priče nadzorovanju, kako posamezniki glasujejo – kljub predpisanemu tajnemu glasovanju. Spomnimo se tragikomičnih prizorov, ko je poslanec zahteval ponovitev glasovanja, ker mu ni uspelo ustrezno označiti glasovnice, da bi bila njegova odločitev prepoznavna. Se spominjate njegovega na smrt preplašenega obraza, ki je izdajal skrajno stisko človeka, ker svojemu vodji ne bo mogel dokazati, da je res glasoval v skladu z zapovedjo?

Ta igra se je nadaljevala vse do zadnjega glasovanja o kandidatu za mandatarja. In nihče od poslancev ni razumel, da javno kazanje glasovnice ni izraz njegove svobode. Je zgolj odraz skrajnega ponižanja in popolne izgube dostojanstva – njega, stranke in njenega vodstva ter na koncu parlamenta v celoti. Tega žalostnega dejstva se nikakor ni zavedal niti predsednik državnega zbora, ki bi moral paziti na ugled svojega »telesa«. V vseh letih je bil parlament tudi topla greda sovražnega govora. Vrstili so se primitivni seksizmi, v najboljšem primeru zdravljenje istospolno usmerjenih, sicer pa njihov pregon, zraven pa še pošiljanje varuha nekam z njegovimi cigani vred.

Leta 1994 se je najbolj jasno pokazal koncept spoštovanja človekovih pravic na pomembnem področju: vojska naj bi imela po mnenju nekaterih oblast tudi nad civilisti. Takrat je šlo za mokre sanje obrambnega ministra, ki se zdijo danes skoraj dosanjane. Eden od treh predsedniških kandidatov je pred kratkim zapisal, da je »stara nomenklatura razbijala še zadnjo utrdbo Demosove vladavine – obrambnega ministra. Svoj višek je zgodba doživela v zloglasni aferi Depala vas leta 1994. Spomnim se ostrine odnosov in napetosti, ki so jo povzročili posamezniki iz Sove in kriminalistične službe.«

Takšna je danes percepcija nekaterih o pripravah na vojaški prevzem oblasti, o čemer je dokumentov in pričevanj več kot dovolj.

Strankarski voditelji so nastopali z grožnjami s kazenskim postopkom zoper vsakogar, ki bi se drznil uresničevati odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih (toliko o spoštovanju sodstva, kakršno se na podoben način nadaljuje danes); podobno so nastopali s seznami oseb, ki jih je treba izločiti iz javnega – političnega – življenja, zato ker so se opredelili za človekove pravice ali ker so bili s kakšnim takim posameznikom v sorodstvu.

Parlamentarci čez noč spreminjajo svoja stališča, včeraj vse kritike vredna slaba banka je danes najboljša in edina rešitev. Včeraj najpodjetnejši štajerski župan (tudi po številu »poslov« z organi pregona) le počasi izginja s seznama priljubljenih. Še vedno pa je bil videti dovolj dober za državni svet, a se mu je vendarle ta mandat za las izmuznil.

Če mozaik zaključimo s sliko danes neizogibnega varčevanja, naj pristavim ilustracijo ene izmed nedavnih sej parlamentarnih odborov. Najprej je šlo za razpravo o prihranku okoli 11.000 evrov. Je to veliko ali malo? Odvisno. Za posameznika lahko bogastvo, za parlament drobtinica. Koalicija je poudarjala, da gre za pomemben znesek. Sem se strinjal. Potem sem kot politično popolnoma nevtralen povabljeni strokovnjak za neko področje predlagal prihranek poldrugega milijona evrov na leto, in sicer z ukinitvijo uklonilnega zapora. Ta znesek se sicer ne bi takoj pokazal v mošnjičku, a razlaga o koristnosti je bila prepričljiva. Zgodila pa se je očitno usodna napaka. Moj predlog je povzel predstavnik opozicije, in glasovalni stroj je opravil svoje. Predlog je bil zavrnjen s prepričljivo večino. Spomnil sem se šale iz časov najnižje Pahorjeve priljubljenosti, ko je bil premier. Celo če bi predlagal referendum o zvišanju pokojnin, bi ga ljudje zavrnili.

Naj sklenem tezo. Parlament, ki ne zmore vzpostaviti lastnega obrambnega sistema – tukaj prirejam besede in diagnozo Boštjana M. Zupančiča –, da izloči svoje maligne dele ali vsaj njihovo delovanje (če že tega ne zmorejo razločiti volilci), sčasoma ne more pričakovati drugega kot popolno lastno razvrednotenje tudi s tem, da vanj poseže policija. To je le ena izmed posledic vsega, kar nastaja v tem predstavniškem telesu. Posebnost je le v evidentni brutalnosti posega, ne v smislu fizičnega nasilja, pač pa v smislu popolnega onečaščenja. Vidim pa ga kot skoraj neizogibno posledico vsega, kar smo doslej nekaznovano dopuščali in se nam je nekega dne moralo vrniti.