Ko govorimo o slabem vremenu, nimamo pravega vtisa, kaj bi to pravzaprav lahko pomenilo. Mogoče bo lažje, če ponudimo nekaj podatkov. V letih od 1928 do 1930 je na Kitajskem vladala strahotna suša. Konec leta 1930 je nastopila huda zima z ekstremnimi snežnimi viharji, spomladi pa je sledila odjuga, ki je močno dvignila gladino rek. Potem se je začelo dolgo deževje, ki je bilo še posebej močno v juliju in avgustu. V deželi, ki ima ponavadi v juliju dva orkana, jih je bilo julija 1931 kar sedem in na Rumeni reki, Jangceju in Huaiju je prišlo do rekordnih dvigov vode. Reka Huai dosegla rekordno višino 19. avgusta, ko se je dvignila za 16 metrov nad običajno gladino. Utopitve, kolera in tifus so povzročili blizu štiri milijone smrtnih žrtev (povsem natančni podatki niso na voljo), med prebivalstvom pa se je zaradi lakote razširil celo kanibalizem. Kitajske oblasti so se pozneje večkrat lotile sanacije svojega vodnega sistema, a jim je načrte dokončno uspelo izpeljati šele v zadnjih letih.
Podobno kot pri velikih poplavah tudi za potres v severovzhodnem kitajskem mestu Tangšan ni povsem znano, koliko ljudi je umrlo. Podatki variirajo od najvišjih 655.000 do najnižjih 240.000 mrtvih. Vsekakor pa drži, da je prišlo do potresa 7,8 stopnje po Richterju 28. julija ob 3.42. Zemlja se je tresla okoli 16 sekund in mesto popolnoma uničila, zabeležili so nekaj močnih popotresnih sunkov, o moči potresa govori tudi dejstvo, da je bilo nekaj hiš porušenih tudi v 140 kilometrov oddaljenem Pekingu.
Bangladeš je bil še Vzhodni Pakistan, ko se je med 7. in 13. novembrom razbesnela tropska nevihta Bhola. Veter je pihal s hitrostjo več kot 200 kilometrov na uro, po šestih dneh pa so našli po različnih ocenah od 300 do 500 tisoč mrtvih. Tudi brezbrižnost in nesposobnost pakistanske vlade v času orkana sta bili leta 1971 povod za vojno in osamosvojitev Bangladeša, za promocijo pa so poskrbeli rock zvezdniki (George Harisson, Ravi Shankar, Bob Dylan…), ki so organizirali koncert za Bangladeš, enega prvih velikih dobrodelnih koncertov.
Potres 9 stopnje po Richterju se je zgodil 26. decembra ob osmih zjutraj po lokalnem času. Močan potres sredi oceana ni bil velika težava. Toda sledil mu je morilski cunami, najvišji val naj bi bil visok celo čez trideset metrov, preplavilo je štirinajst držav v Aziji in Afriki. Samo v Indoneziji je življenje izgubilo kar 166.000 ljudi, v Afriki pa je bilo najhuje v Somaliji. Najbolj oddaljene žrtve so bile na 8000 kilometrov oddaljenih obalah Južnoafriške republike.
Šestnajstega decembra se je v okrožju Haijuan v provinci Ningxia zgodil potres 7,8 stopnje po Richterju. Potresu, ki je ob osmih zvečer po tamkajšnjem času razrušil vsa mesta in vasi v okrožju, pripisujejo 240.000 žrtev, ki so umirale v ruševinah in plazovih. Sicer pa je naravna katastrofa spremenila pokrajino, povzročila velike razpoke v zemlji, zajezila mnogo rek in nekaterim spremenila smer toka. Strokovnjaki ocenjujejo, da je šlo za peti najhujši potres vseh časov, popotresni sunki pa so pokrajino vznemirjali še tri leta.
Kanto je območje na otoku Honšu, ki ga je 1. septembra malo pred polnočjo stresel potres 7,9 stopnje po Richterju. Katastrofa je uničila Tokio in Jokohamo in spremenila odnos Japoncev do naravnih katastrof. Prvi september je postal dan preventive pred naravnimi katastrofami, saj je v Kantoju v desetminutnem tresenju umrlo 142.000 ljudi. Potres je povzročil tudi cunami z desetmetrskimi valovi, zaradi katerega je umrlo nekaj sto ljudi. Vzporedno so ljudje ob pomoči vojske pobili nekaj sto pripadnikov korejske manjšine, ki naj bi potres izkoristili za kraje in rope.
Zaradi cenzure medijev v bivši Sovjetski zvezi se dolgo ni natančno vedelo, kaj se je v glavnem mestu Turkmenistana, le streljaj od meje z Iranom, 6. oktobra ob 2.17 sploh zgodilo. A menda je bilo takole: potres 7,3 stopnje z epicentrom kakšnih 25 kilometrov od mesta je podrl vse opečnate in večino betonskih zgradb. Vlaki so se iztirili in zemlja je razpokala. Umrlo je okoli 160.000 ljudi. V potresu je umrla tudi mati poznejšega predsednika Turkmenistana Saparmurata Nijazova.
Tropska nevihta se je dotaknila kopnega v Mjanmaru 2. maja in v enem samem dnevu naredila za 10 milijard dolarjev škode. Veter, ki je podiral hiše, je dosegal hitrosti do 220 kilometrov na uro. Čeprav je orkan pustošil tudi v Bangladešu, Indiji in na Šrilanki, je večina od več kot 138.000 ljudi umrla v Mjanmaru. Svetovna skupnost, Združeni narodi in posamezne države so poskušali pomagati, a se je vojaška hunta odločila, da bo pomoč zavrnila. Kasneje so stališče vseeno omilili in sprejeli denar in pomoč v hrani ter zdravilih.
Od 24. do 30. aprila je divjala tropska nevihta, ki je ponoči 29. aprila trčila ob kopno, natančneje ob drugo največje mesto v Bangladešu Chittagong. Veter, ki je dosegal hitrosti do 260 kilometrov na uro, je razdejal pokrajino in naselja ter zahteval okoli 138.000 žrtev. Deset milijonov ljudi je ostalo brez svojih domov, celotno škodo pa so ocenili na 1,7 milijarde dolarjev. Orkan je pomenil tudi hud udarec za bangladeške vojaške letalske in mornariške sile, ki so imele v Chittagongu svoje oporišče.
Osemindvajsetega decembra ob 5.20 je Messino na Siciliji prizadel potres z močjo 7,1 stopnje po Richterjevi lestvici. Tla so se tresla kakih 30 ali 40 sekund, nemirno je bilo ne samo v Messini, temveč v radiju 300 kilometrov, nekaj trenutkov zatem pa je mesto zalil 12 metrov visok cunami. Združeni katastrofi sta uničili več kot 90 odstotkov mesta in zahtevali (nihče ne ve natančno) od 100 do 200 tisoč življenj. So pa po tem dogodku v Messini začeli graditi veliko bolj moderne in trdnejše stavbe.
