EU v Ponti še ne vidi romunskega Orbana, čeprav je pokazal večjo dojemljivost za njene zahteve, in bi ga želela vsaj še malce zmehčati. Iz sorazmerno kratke in deloma kontroverzne politične kariere najmlajšega evropskega premierja je težko razbrati, ali bo igral po notah EU in MMF, katerih pomoč sicer Romunija krvavo potrebuje.

Po Evropi raste nezadovoljstvo s sedanjimi odgovori na gospodarske izzive. Od Pariza do Bukarešte, Madrida do Aten, Londona in Dublina so ljudje zavzeli ulice v protestu proti vladni korupciji, politični nedejavnosti in nepoštenim odzivom na ekonomsko krizo, ki od tistih, ki jih je najhuje prizadela, zahtevajo največ žrtvovanja. Danes Evropejci bolj kot kdaj koli dvomijo, da so lahko vlade pozitivna sila ter da se njim in njihovim otrokom obetajo boljši časi.

Z omenjenimi trditvami bi se lahko strinjal vsakdo, v Wall Street Journalu pa jih je konec letošnjega maja zapisal Victor Ponta, takrat povsem sveži in s še ne štiridesetimi leti najmlajši predsednik vlade v Evropski uniji. Na vrh romunske vlade se je zavihtel potem, ko desnosredinski koaliciji z dvema začasnima premierjema v dobrem mesecu dni ni uspelo urediti vladnih vrst po odstopu Emila Boca, ki so ga sprožili množični februarski protesti zaradi ostrih vladnih varčevalnih ukrepov. »Prepričan sem, da danes začenjamo temeljito spreminjati usodo Romunije,« je po majski potrditvi nove vladne ekipe le šest mesecev pred napovedanimi parlamentarnimi volitvami dejal Ponta in začel nazorno kazati, kako si sam predstavlja vlado, kot pozitivno silo za usihanje dvomov Evropejcev o oblastnikih. V le nekaj tednih je tudi s pomočjo parlamenta njegova vlada sprejela več kot štirideset dekretov in zakonskih sprememb, od fiskalne politike do oženja pristojnosti ustavnega sodišča in volilne zakonodaje, kar je sredi poletja novinarja Euronewsa spodbudilo, da je premierja povprašal, ali ni morda Romunija v vojni. »Ne, ne bi dejal v vojni. Je sredi političnega spopada, ki se mu ne moremo izogniti, ker nam primanjkuje tradicije za dialog med političnimi silami pri premoščanju razlik,« je odvrnil Ponta, ki je bil že sredi prave vojne s predsednikom Traianom Basescujem in je po vrsti odstavljal njemu privržene kadre, vključno s predsednikom senata, lotil pa se je tudi ustavnih sodnikov. Ti so v sporu, kdo naj Romunijo predstavlja na sestankih na vrhu v EU, presodili v Basescujevo korist, še bolj pa so se mu zamerili, ko so po parlamentarni odstavitvi predsednika odločili, da bo referendumska potrditev le-te veljavna, če se bo ljudskega glasovanja udeležilo več kot pol volilnega telesa.

Bruseljski ukor in sumljiv doktorat

Ker je bila romunska volilna udeležba tradicionalno nizka, je bilo pričakovati, da ta prag ne bo dosežen, a se je Ponta moral z njim sprijazniti ne le zaradi ustavnega sodišča, marveč tudi zaradi pritiska iz EU. Evropska komisija mu je namreč samo v dveh mesecih vladanja spisala obsežen dosje o kršenju neodvisnosti sodstva, o političnem kupčkanju z ombudsmanom in o nepreglednih kadrovskih menjavah ter med »pranjem glave« v Bruslju izročila seznam zahtev, ki bi jih moral izpolniti za izboljšano oceno političnega stanja po petih letih nadzorovanega članstva Romunije (in Bolgarije) v EU. Ponta je v enajst zahtev za zagotovitev demokratičnega delovanja države, vključno z razveljavitvijo izrednih odlokov, tudi pisno privolil, a časa za predrugačeno sliko njemu očitane »orbanizacije« države je bilo v vročih julijskih dneh enostavno premalo, da bi se Romunija izognila dodatni negativni oceni in še strožjemu nadzoru njenega članstva v EU, čeprav so se ji sanje o ukinitvi le-tega skupaj z bolgarskimi razblinile že precej pred Pontovim prevzemov vlade.

Bruseljski ukor je romunskega premierja vsaj začasno ozdravil mladostne politične zaletavosti, ali pa gre to že pripisovati njegovim političnim izkušnjam, ki jih je začel nabirati z vstopom v socialdemokratsko stranko pred desetimi leti ter izvolitvijo za poslanca v spodnjem domu parlamenta leta 2004. Rojen v Bukarešti je padec Ceausescuja in komunističnega režima spremljal kot srednješolec, leta 1991 pa se je vpisal na tamkajšnjo pravno fakulteto in štiri leta kasneje diplomiral, da bi tri leta delal na območnem tožilstvu v glavnem mestu, hkrati pa poučeval kazensko pravo na romunsko-ameriški univerzi. Med letoma 1998 in 2001 je nato delal kot tožilec na vrhovnem sodišču v oddelku za boj proti korupciji in se ukvarjal zlasti z gospodarskim kriminalom. Tik preden je stopil med poslance, je iz kazenskega prava na bukareški univerzi doktoriral, a so letos poleti, ko je bil že na premierskem položaju, resno podvomili o vrednosti njegovega naziva, saj naj bi bila vsaj tretjina njegove disertacije plagiat. Znanstvena revija Nature je tedaj navajala dokumentacijo neznanega informatorja, ta pa je dokazovala obsežno prepisovanje od treh avtorjev, ki so se pred Ponto ukvarjali z delovanjem mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), a jih ni navedel. Premier, ki se je dva dni po potrditvi vlade odrekel ministru za kulturo zaradi podobnega plagiatorskega škandala, očitanega mu greha ni priznal, s pomočjo ministra za izobraževanje je izničil tudi sklep odbora za oceno akademskih naslovov, da je njegova disertacija deloma plagiat, ko se ga je lotila posebna univerzitetna komisija, pa je enak sklep ocenil za politično gonjo. V njegovem uradnem življenjepisu je bila tedaj tudi navedba, da je pridobil magistrski naziv na univerzi v italijanski Catanii, kjer o tem niso nič vedeli, po nekaj nejasnih izgovorih o nekakšni tam pridobljeni diplomi pa je ta podatek iz življenjepisa Ponte izginil.

Brez rokavic s političnimi tekmeci

Doktor ali tudi ne doktor kazenskega prava je po ponovni izvolitvi za poslanca leta 2008 vstopil v koalicijsko vlado Emila Boca kot minister, zadolžen za odnose s parlamentom, pri čemer se je (pomenljivo) zavzemal za krčenje izrednih vladnih odlokov in večji parlamentarni nadzor nad izvršno oblastjo. Ena njegovih odmevnejših nalog je bila sprejemanje nove kazenske zakonodaje, pri kateri je srčno branil sporno določilo, po katerem je vsako (oboroženo) obrambno dejanje ponoči na svojem domu legitimna samoobramba. Jezo nevladnih organizacij pa si je tedaj nakopal z zagovarjanjem kazenskega pregona terapevtskega splava po 24 mesecih nosečnosti. Pontova ministrska kariera je bila kratka, po devetih mesecih je v znamenje protesta zaradi odslovitve strankarskega kolega in ministra za notranje zadeve Dana Nice odstopil, hkrati pa že pogledoval proti vodenju socialnih demokratov. Stranko je prevzel na kongresu leta 2010, ko je premagal dotedanjega šefa Mircea Geoanã, ki je pred tem doživel tesen poraz na predsedniških volitvah proti Basescuju. Geoanã in Ponta sta si bila v laseh tudi po kongresu, slednji je prvega novembra lani prisilil k izstopu iz stranke, ker ni hotel izpolniti njegove zahteve po odstopu s položaja predsednika senata. Je pa Ponta v svojih političnih ambicijah našel skupni jezik s Crinom Antonescujem, vodjo desnosredinske nacionalne liberalne stranke, s katerim sta se povezala v Socialno-liberalno unijo (USL), absolutno zmagovalko parlamentarnih volitev minulo nedeljo. Antonescu, ki je med poletnim odstavljanjem Basescuja postal predsednik senata in s tega položaja za dober mesec tudi vršilec dolžnosti romunskega predsednika, dokler propadli referendum ni v predsedniško palačo vrnil njenega starega stanovalca. Ta bi se lahko zdaj z obema maščevalno poigral in ob obljubi pred volitvami, da Ponte ne namerava predlagati za premierja, na tem mestu videl Antonescuja. A ta scenarij je vendarle malo verjeten, čeprav ne izključen, saj je USL poroka iz koristoljubja, politične koristi pa so izrazita spremenljivka.

A za zdaj velja, da je Ponta veliki zmagovalec parlamentarnih volitev, saj je USL v volilnem sistemu, ki nagrajuje stranke z največ glasovi, osvojila dvotretjinsko večino. Volilna udeležba je bila resda nižja kot na zaradi zahtevanega 50-odstotnega praga propadlem referendumu o odstavitvi Basescuja (to je, mimogrede, podprlo 88 odstotkov tistih, ki so oddali glas), a je njegova zahteva po premierskem položaju povsem legitimna. Ustava predsedniku omogoča drugačno izbiro in morda bo z njo tudi poskusil. Če ne doma v Romuniji, pa vsaj širše v EU v Ponti vidijo še enega samovoljnega Orbana s parlamentarno večino, da lahko rovari po ustavi, neodvisnem sodstvu, univerzi in drugih inštitucijah ter se zaradi splošnega ljudskega nezadovoljstva postavlja po robu zahtevam Bruslja in mednarodnega denarnega sklada, čeprav država krvavo potrebuje novo finančno pomoč. Basescu torej ima nekaj vetra v jadrih, a če se bo ta spremenil v vihar, bo tokrat zagotovo sam žrtev. Z malo skoraj nujnega predsednikovega nasprotovanja lahko Ponta pričakuje podelitev mandata, ali bo postal »pozitivna sila«, pa bo v marsičem lahko odločal kar sam.