Dokaj strpno je slovenski politični vrh prenašal dobronamerna opozorila cenjenega veleposlanika, da si Slovenci z uličnimi protesti delamo samo škodo, ker odganjamo vlagatelje, ki s »kufri« denarja komaj čakajo, da se razmere v Podalpiji umirijo. V tej izjavi ni našel niti najmanjše sledi poskusa vmešavanja v notranje zadeve. Tudi ocena, da Janševa vlada matematično, glede na razmerje sil v parlamentu, nima alternative, je bila sprejeta kot namig dobrega prijatelja. Vabljenje vodij strank po lanskoletnih volitvah na pogovore, kako narediti široko koalicijo, da bi presegli notranjo razdeljenost Slovenije, so kot eklatantno vmešavanje v notranje zadeve popljuvali samo zagrizeni antiamerikanisti. Sicer se ne spomnim, da bi cenjeni veleposlanik ob ameriških predsedniških volitvah, ki so pokazale globoko razcepljenost ZDA, pozival k široki demokratko-republikanski koaliciji. Ampak to je stvar neke druge sociopatske analize stanja duha Američanov. Vse to se z dobrohotnostjo v srcu da stlačiti v okvir sijajnih odnosov med državama. Toda ko sem prebral vestičko, da je gospod Mussomeli v spremstvu ameriških marincev obdaroval romske otroke na Dolenjskem in ugotovil, da vlada ni reagirala niti s protestno noto zaradi vmešavanja v slovenske notranje zadeve, mi je postalo jasno, da je vrag vzel šalo.

Kar z nekaj zornih kotov je bila pot na Dolenjsko problematična. Z varnostnega, denimo. Romi bi lahko med obiskom razstavili ambasadorjev avto in ga prodali kot staro železo. Tako meni desnica. Toda, kar je bolj kočljivo, z odhodom med Rome je ameriški veleposlanik mednarodni javnosti poslal signal, da se z romsko problematiko naša oblast ne ukvarja dovolj, kar seveda ni res, saj smo Strojanove preselili iz Ambrusa v Roje. Obenem si je gospod Mussomeli privoščil neke vrste segregacijo. A na Slovenskem ni dovolj drugih revnih neromskih otrok, ki si prav tako zaslužijo ameriška božično-novoletna darila? S to potezo je veleposlanik postavil Slovenijo ob bok Afganistanu. Tam namreč njihovi politiki in vojščaki vodijo politiko pridobivanja src in razuma (hearts and minds) Afganistancev in s tanki razvažajo naokrog vreče z igračami, hrano, Biblijami ter projekti za gradnjo trgovskih megasredišč, v katerih bi Afganistanci lahko kupovali ameriške izdelke, ko bodo svobodni in bogati. Mi nismo Afganistan, bi moral vsaj premier jasno in odločno sporočiti ameriškemu veleposlaniku.

Če zdaj ne postavimo jasno začrtane meje, od kod dalje so naše notranje zadeve, bomo jutri gospoda veleposlanika našli prijetno kramljati z »domnevno« izbrisanimi o tem, kako po sodni poti in s pomočjo ameriških odvetnikov iztisniti iz shirane Slovenije milijonske odškodnine. Ali pa ga bomo ob nedeljah videli oblečenega v trenirko v ljubljanskih Fužinah igrati nogomet s tamkajšnjimi trenirkarji, za katere je znanstveno dokazano, da so volili protidemokratične strukture. Od tod pa do prijateljskega namiga, naj za nogometnega selektorja ne postavimo Katanca, ampak Ćira Blaževića je samo še korak. Takrat pa bo prepozno in lahko bomo rekli samo: »Zbogom, samostojna Slovenija!«