Torej, v sezoni 1990/91 je bilo v Jugoslaviji vojno stanje, naša takratna ljubljanska ekipa pa je vseeno potovala na vroča gostovanja po Balkanu. Vedeli smo, kaj nas čaka. Sodniška pomoč je bila vselej na strani gostiteljev, vsi so nam govorili: »Vi, separatisti!« Takrat smo našli velikansko motivacijo. Tako smo bili močni, da smo zmagali v vseh 22 krogih. Vse z izidom 3:0. To je bilo mogoče zaradi složnosti. Vsi igralci smo imeli iste motive, vrednote in najvažnejše vrline. Vrline pa so hrabrost, hladnokrvnost, ponos, čast. Tretji niz je pomemben iz psihološkega vidika in je lahko dokaz, ali imaš v ekipi mojstre in ne vajence.
Na včerajšnji tekmi sem v tretjem in tudi četrtem nizu strahotno trpel. ACH Volley je odlično odprl tekmo. Vodstvo z 2:0 v setih je bilo navdušujoče. Bilo je posledica kolektivne igre, ki je imela jasen koncept. Ko se je ta začel krhati in se mešati z drugimi koncepti, je bilo marsikaj nedorečeno. K sreči to ni bilo usodno. Na tekmi je sploh v prvih dveh setih navdušil Ropret kot igralni vodja, tudi Flajs je bil na visoki ravni. Morda je najbolje zaigral Fabjan kot branilec v polju, ki je sprejemal nemogoče žoge. Na koncu sta bila najbolj mirna in zbrana Kovačević in Rašić.
Prepričan sem, da lahko ACH tudi v nadaljevanju evropske sezone opozori nase. Upam, da bodo dobili dostojnega nasprotnika, ki bo tudi v Stožice privabil več gledalcev kot doslej. S tem bi si ta velika dvorana tudi olajšala dušo. In še nekaj o trenerjih. Lanski Igor Kolaković je svetovno znani strateg, zelo ga cenim, a zdi se mi, da se v slovenski mentaliteti ni najbolje znašel. Zdajšnji Luka Slabe dobro čuti utrip slačilnice in pa, kar je zelo pomembno, zaupa tako domačim kot tujim igralcem.
