»Seveda je za naše tekmovati na Pokljuki drugače. Tukaj smo sto dni na leto. Vse nam je domače, poznamo osebje hotela, obiskovalce, vse je poznano. Po drugi strani pa nam proga ni bolj domača kot drugim. V novembru smo trenirali na zaplatah snega, ker celotna proga ni bila zasnežena. Prednost je le to, da poznamo vsako smreko,« je trener Uroš Velepec odgovoril na vedno ponavljajoče se vprašanje, kaj slovenski reprezentanci pomeni domač teren. V dvajsetih letih se je pod Viševnikom zvrstilo natančno 39 posamičnih tekem najvišjega nivoja, od tega 34 tekem le za točke svetovnega pokala ter pet za svetovno prvenstvo. Že groba statistika kaže, da domač teren ne prinaša prednosti, zvišuje le emocije, veselje in razočaranje.
Na zmagovalne stopničke je 21. decembra 2007 skočila le Tadeja Brankovič - Likozar. Biatlonce je najvišje, na četrto mesto pripeljal hladnokrvni Jakov Fak, prav na zadnji tekmi leta 2010. Ob tem so bili med deseterico le še Tomas Globočnik, Marko Dolenc in Klemen Bauer, med dekleti pa Andreja Koblar in Teja Gregorin, a skupaj imajo le dvanajst tovrstnih dosežkov. Mimogrede, »Gospod biatlon« Ole Einar Björndalen, ki nosi tudi zastavo najstarejšega v pokljuški karavani, je na Pokljuki osvojil pet od 93 zmag v svetovnem pokalu. Poleg njega je le deveterica na Pokljuki že okusila slast zmage. Jakov Fak je v vseh pogledih torej favorit, saj prihaja na Pokljuko z zmagovalnim elanom s Hochfilzna. »Pritisk domačega terena na Jakova ne bo vplival. Pokljuka je zanj le prijeten pritisk,« je prepričan trener.
Bolj kot domači teren torej odloča kup malenkosti. Na Pokljuki še bolj izstopajo najboljši tekači. Med biatlonci je vsaj dvajseterica, predvsem vsi najboljši tekači, ki lahko računa na vrh. Na 10 kilometrih so običajno najboljši v teku razvrščeni v razmaku dveh kazenskih krogov, okoli 50 sekund. »Proga na Pokljuki je znana kot ritmična, intervalna, s krajšimi klanci in spusti. Hochfilzen je znan po daljšem klancu. Na Pokljuki je še bolj pomembna dobra tekaška forma, saj je treba z vso močjo sprintati iz klanca na klanec. Na spustih pa dobra forma pripomore, da srčni utrip hitreje pade. Jakov in Klemen sta torej, tudi zaradi tekaške forme, ki sta jo pokazala, znotraj tega,« tudi v ta mozaik favoritov Velepec našteje oba najboljša moža.
In če se bodo uresničile vremenske napovedi, bo pomemben dejavnik tudi vreme; napovedujejo okoli deset stopinj pod ničlo. Med tekmo ob največjih naporih srce bolj požene kri po mišicah, manj krvi pa v okončine, kot so prsti, zato so nekateri bolj občutljivi na mraz ravno pri streljanju. Klemen Bauer (starta s številko tri) se tega po svoje veseli, saj v mrazu običajno nima težav. Drugače je z Jakovom Fakom (št. 33; Janez Marič in Peter Dokl bosta nastopila ob koncu startne liste), ki ima raje mediteransko klimo. Prsti na roki, pred lansko sezono so mu v ZDA pošteno pomrznili, so njegova šibka točka. Že v Hochfilznu je na štafetni tekmi »pomrznil«, saj si je v podobnih razmerah nadel tanjše rokavice. »Mislim, da ga je malce zavedlo sonce, ki je sijalo na stadionu, velik del smučine pa je bil v senci. Da prstov ne čuti, je spoznal na strelišču. Jaka mora vedno dobro premisliti: ali naj nastopi z debelejšimi rokavicami in ima tako slabši občutek pri streljanju ali pa s tanjšimi, s katerimi pa lahko tudi 'zmrzne',« pojasnjuje delček ozadja.
