Kako se spominjate Pokljuke?

Marko Dolenc To je zame že tako daleč nazaj, kot so črno-beli časi televizorjev. S Pokljuko nimam slabih izkušenj. Pokljuka je vedno nekakšen bavbav, a to pravzaprav ni. Ko zdaj gledam na to s časovne distance, bi dal vsem vedeti, da uspeh ni tako pomemben, kot smo mislili, ko smo bili del te zgodbe. Torej pritisk brez potrebe. Statistika verjetno kaže, da nisem podlegel pritisku, če imam eno ob bolj redkih uvrstitev med deseterico pod Viševnikom. Celo z ničlo na strelišču, čeprav sem slovel kot najslabši strelec v zgodovini slovenskega biatlona. Tega podatka v vaših analih ni, a na tekmi evropskega prvenstva v Iževsku v Rusiji sem zgrešil 19 od 20 tarč. Pokljuka sicer velja za eno od najbolj civilizaciji odmaknjenih prizorišč, na tekmah sem slišal le tiste poznane glasove kot na državnih prvenstvih. Le na svetovnem prvenstvu je bilo drugače. Pokljuka je sicer poznana tudi po rekordnem številu osebja v organizacijski ekipi, med katerimi pa bivših biatloncev ni, a nam nič ne manjka.

Andreja Grašič - Koblar Spomnim se predvsem tega, da so bila vedno velika pričakovanja in potem lahko tudi velika razočaranja. Če je bilo slabo, je bila to res prava katastrofa. Spomini mi nekako bledijo, saj sem denimo pred dnevi prebrala, da je tisti dan pred leti Andreja Grašič zmagala na tekmi svetovnega pokala v Östersundu. Sama se ne bi spomnila. Se pa spomnim svoje prve Pokljuke, decembra 1993. To je bilo moje drugo prizorišče svetovnega pokala med biatlonkami. Začetek v Bad Gasteinu je bil s 23. mestom zelo obetaven za začetnico, potem pa sem na Rudnem polju zadela le dve od desetih tarč. Tega rekorda tudi Klemen ne bo podrl. Hec. Klemen se mi kar smili. Še kako dobro vem, kako je, ko veš, da zmoreš zadeti tarče, a jih ne. Pravilo je, da bolj kot razmišljaš, slabše je. A to je privlačnost tega športa. Zato še bolj navijam za vse. Pokljuke kot kraja zdaj ne maram, čeprav je po svoje privlačna. Tudi otroke, če želijo na sneg, ne peljem na Pokljuko, čeprav želijo, pač pa v Rateče. mm