Predstava Korak v dvoje gre po sledeh mitskega para slovenskega sodobnega plesa, Pie in Pina Mlakarja, ki je s svojim poglobljenim raziskovanjem in predanostjo plesu navdihoval mnoge plesalce, Hribarjeva in Luštek pa sta se poklonila tudi njuni ideji o prostoru, kjer bi se srečevale in vstopale v dialog različne plesne zvrsti.

Je zdaj tudi vajin čas, da se ozreta po utemeljiteljih slovenskega sodobnega plesa, tako kot sta to v 70. letih naredila plesalca Maruša in Vojko Vidmar?

Hribarjeva: Očitno je res tako. Pred leti sva po naključju naletela na posnetek Suite, ki sta jo Vidmarjeva leta 1970 naredila po motivih znamenite predstave Lok Pie in Pina Mlakarja iz leta 1939. Mlakarjeva sta pri nastanku Suite sodelovala kot režiserja, saj gre za nekakšno skrajšano, dvajsetminutno inačico Loka. Posnetek je fantastičen, Suita je tako kot del Loka brez glasbe, koreografsko pa so notri prijemi oziroma metode, ki nas še danes učijo. Če pomislimo na časovni lok od Loka do Suite in do danes, ti to res da misliti, enako kot ti da misliti dejstvo, kako malo vemo o vsem tem.

Toda kot Novomeščana sta Pio in Pina Mlakarja ter njuno delo gotovo poznala?

Luštek: Ne, šele ko sva začela delati te najine duete na vsaki dve leti, se je pri gledalcih pojavila ta primerjava s slavnim parom najinih sokrajanov. Šele to naju je spodbudilo k raziskavi. Pino Mlakar je še prišel na najin prvi duet leta 2003 in mi je veliko govoril o tem, kaj je ples, kaj je njegova metafizična razsežnost in kaj raziskovanje. Imel je neverjetno energijo in žar, zastavljal je takšna vprašanja, da sem dobil občutek, da je po njiju ples šel nazaj, ne naprej. In grozna je bila tista njegova bolečina, da jima ni uspelo vzpostaviti baletne domačije kot umetniškega in družabnega prostora; danes njuna hiša sameva, izpraznjena. Takrat se nama je torej porodila ideja za to predstavo, ki je tudi poskus vzpostavitve te njune ideje o prostoru, kjer bi se srečevale različne zvrsti plesa. Tako bomo imeli na odru par sodobnih plesalcev, flamenko plesalko, klasični balet pa tudi igralski par Vejrup- Ostan.

Hribarjeva: Predstava je bolj hommage plesu kot pa Mlakarjevima, čeprav sta bila navdih seveda prav onadva, ta njuna nenavadna življenjska in ljubezenska zgodba: ona Nemka, on Slovenec, ki sta se srečala v plesni šoli (natančno tako kot Jette Ostan Vejrup in Boris Ostan v Parizu), pa njuni vzponi in padci...

Luštek: Pino je bil celo intendant gledališča v Nemčiji, nato pa je v Beogradu spal v šotoru pred gledališčem, v katerem je koreografiral.

Pri projektu sta vam pomagala tudi zakonca Vidmar, tako kot sta njima Mlakarjeva?

Hribarjeva: Da, saj smo obnovili del te njune Suite. Za ta del sva k sodelovanju povabila zelo mlada baletnika, Petro Zupančič in Jana Ravnika, potem sva tu midva kot nekakšna srednja generacija in igralski par kot nekoliko starejša generacija, tako kot je tudi Lok govoril o treh življenjskih fazah, mladosti, ljubezni in zrelosti; vsak par pa ima svoj gibalni material.

A obstajajo kakšne ohranjene koreografske partiture zakoncev Mlakar?

Luštek: Lok sta zapisala po tako imenovanem Labanovem zapisu in je bil v pomoč tudi Vidmarjevima pri rekonstrukciji, a ta zapis je tako težek, da ga zna rekonstruirati le nekdo, ki ve izredno veliko o tej predstavi.

Ali vidva svoje koreografije zapisujeta?

Hribarjeva: Ne, sploh ne, odkar imamo videoposnetke, je to povsem nepotrebno, še posebno pri sodobnem plesu, ki nima kodov.

V kakšni meri koreograf ponavlja samega sebe? Ali plešeta ves čas isto zgodbo?

Hribarjeva: Od samega sebe ne moreš pobegniti, to je dejstvo. Kontekst lahko spreminjaš, sebe pa ne ali pa zelo težko in počasi.

Luštek: Točno. In bolj ko se tega zavedaš, bolj ko jasno in neobremenjeno vstopaš v to, kar si, bolj se lahko spreminjaš. Če se zavestno trudiš, da se ne bi ponavljal, sam sebi ne moreš ubežati, zato se moraš bolj konkretno osredotočiti na to, kar imaš, in šele potem se lahko spremeniš. V tej predstavi smo denimo odprli tudi neke lirične elemente…

… ki jih je mama tako pogrešala!

Hribarjeva: (Smeh.) Da, tokrat nismo imeli tiste blokade v smislu »kaj novega imam še povedati«. Res je tudi, da nama je že Pino Mlakar rekel, da mu je bila najina predstava všeč, ampak kje je pa lirika? Morda je res, da sva bila vzgojena v tej »šoli« sodobnega plesa, da ga je treba oklestiti vsega, da sta važna tehnika in brezhibnost…

Poleg tega so vajine koreografije izredno dinamične, dramatične…

Luštek: Meni se zdi, da je mogoče liričnost doseči tudi v hitrem gibanju, vsaj pri Duetu 14 se mi je zdelo, da je to uspelo. Tu gre tudi za vprašanje poetičnosti, ki ga je odpiral Mlakar: kaj je poetičnost, jo dosežemo s koreografijo ali načinom izvedbe ali obojim?

Hribarjeva: On se je pri tem zelo opiral na druge umetnosti, na slikarstvo, poezijo. To poznava tudi midva, kadar sodelujeva v dramskih predstavah, z besedilom, kjer ta deluje kot neka partitura, ki ji je treba slediti. Sodobni plesalci pa vedno izhajamo iz nič, iz vzgiba. In od kod je ta vzgib za premik, to je zanimalo Mlakarja in to preganja vse nas. Ples ni to, da se naučiš gibov, gib mora imeti notranji vzgib.

Luštek: Mlakarju je ta vzgib uspel celo pri branju Kocbekovih pesmi, to ni recitacija dramskega igralca, to je vzgib, notranja energija, iskrena do konca.

Kako občutita sedanji položaj sodobnega plesa?

Hribarjeva: Sodobni ples dela iz minimuma, za nas so še kostumi in rekviziti strošek, scene pa tako rekoč sploh ni več, zato je škoda, da stari kostumi po gledališčih samevajo, izposoja pa je tako draga, da si je ne moremo privoščiti.

Luštek: To res ni v redu, saj so bili navsezadnje narejeni iz javnega denarja in propadajo, namesto da bi bili dani v uporabo vsem, ki smo podprti iz javnih sredstev. Glede siceršnjega stanja pa nama je pomagalo naključje, da sva prihodnje leto povabljena v Gradec za krajšo koreografijo v operi, gostujeva tudi na gala baletnih večerih, kjer sva dobila povsem drug, širši krog občinstva; pri prepoznavnosti nama je pomagal tudi nagrajeni film Petra Bratuša. A brez vabil v tujini ne bi preživela.