Za zmagovalko nagradne akcije Potuj po svetu s Sparom je leto, polno doživetij. Zmagovalci mednarodnega spletnega tekmovanja so se namreč odpravili na potovanje okoli sveta z vsemi plačanimi stroški. Beja je od 15. marca naprej skozi pester nabor nalog, po individualnem intervjuju in finalni preizkušnji v Amsterdamu postala slovenska Sparova poročevalka. V zadnjih štirih mesecih je intenzivno spoznavala različne kulture v več kot 12 državah in prek družbenih medijev delila svoje dogodivščine. Po vrnitvi v domovino je polna vtisov svojo pot opisala tudi nam.

Polna energije na pot

Pot je začela v prestolnici golaža in toplic – v Budimpešti, ki je Bejo najbolj navdušila s pestrim nočnim življenjem. Bolj umirjeno je nadaljevala v Italiji, kjer se je v mestu Perugia odločila za nočitev na ekološki kmetiji in uživala v čudovitem razgledu na zeleno naravo. Sledil je obisk vročega Rima, v katerem je končala raziskovanje Italije, ki ponuja prave hedonistične užitke. O naših zahodnih sosedih je povedala: »Prečudovite italijanske ulice so polne življenja, glasbe, kulture in prelepe arhitekture. Italijani so glasni in temperamentni ljudje, ki odlično kuhajo.«

Sklepanje prijateljstev v bolnišnici

Na njeno veliko presenečenje je v Veliki Britaniji ni spremljalo tipično deževno angleško vreme, ampak sonce in vročina. Takoj po prihodu pa je Beja pristala celo v bolnišnici. Že v Firencah je namreč spregledala stopnico in nerodno padla ter si poškodovala rebra. Izkušnja vseeno ni bila tako slaba, saj je v bolnišnici spoznala zanimivega Portugalca, ki je zaradi padca utrpel podobne poškodbe. Le da je njega bolel desni del telesa, Bejo pa levi. Ker se je Portugalec skozi pogovor izkazal za odličnega vodnika, sta se iz bolnišnice kar takoj podala odkrivat skrite kotičke. Univerzitetno mesto Oxford je Bejo popolnoma očaralo s svojo energijo: »V Rimu sem videla veliko starejšo zgodovino, ki se me ni tako dotaknila kot zgodovina Oxforda. Najverjetneje zato, ker sta zgodovina in energija v Rimu že tako izkoriščeni za tržne namene, da sta izgubili svoj čar.«

O Irski, deželi viskija, visokih klifov, piva in škratov, ki jo je obiskala naslednjo, pa je vidno očarana povedala: »Navdušena sem nad vsem, kar je zeleno, obožujem morje in veter, ljubim irsko glasbo in pivo.«

Nenavadna Danska

Od Danske ni veliko pričakovala. Po adrenalinski vožnji s kolesom po neznanem mestu je opazila, da so Danci ljudje, ki so jim stereotipi neznani. Svoji dnevni odmerek kave je spila kar na pokopališču, ki je sredi mesta in je videti kot park. »Ljudje tečejo, se sprehajajo in poležavajo med nagrobniki. Neki gospod je celo ležal v kopalkah in se sončil,« je malce presenečena pojasnila Beja.

Po skoraj dveh mesecih na poti je bila naslednja postaja mogočna Moskva. Ne zaupaj taksistom, ne zaupaj policiji in ne hodi okoli ponoči. To so bila priporočila, ki jih je dobila pred odhodom. »Rusi so zelo nesramni, ne zanima jih, kaj želiš, kaj potrebuješ. V tej deželi pa me je navdušilo točeno pivo, ki ga je bilo mogoče dobiti kar v trgovini Spar.«

Nakupovanje na transibirskem vlaku

Čakala jo je petdnevna pot s transibirskim vlakom, ki pelje po 100 let stari železnici. »Nekaj Mongolcev je vstopilo v našo kabino in iz vseh mogočih prostorov začelo vleči zapakirane posteljnine, obleke in usnjene čevlje. Prodajalci so želeli prodati svoja ne najbolj moderna oblačila na vsaki postaji. Nič kaj mamljivo niso bili videti niti posušene ribe, meso in domači izdelki, ki so jih prodajale z muhami obkrožene babuške,« nam je o nenavadni izkušnji zaupala Beja.

Kaotičen svet srečnih ljudi, ampak zakaj povsod jajca?

Naslednja postaja: Peking – »kaotičen svet srečnih ljudi«, kot ga je poimenovala Beja. Mnoge kulinarične specialitete, kot so škorpijoni, kače, morski konjički, stonoge, raki, ščurki in kobilice, je poskusila tudi sama. Že od prihoda na Kitajsko pa je Bejo mučila ena misel: zakaj imajo Kitajci tako zelo radi jajca? Ker so jajca zelo zdrava, jih podarjajo celo za darilo. Zanimiva kulinarična izkušnja jo je čakala v restavraciji, kjer so samo njim predstavili, na kakšen način delajo rezance. »Počutili smo se kot zvezdniki. Prebivalci mesta Taiyuan niso vajeni turistov. Najstniki so navdušeni, ko vidijo belce. Velikokrat so nas prosili, ali se lahko fotografirajo z nami.« Tudi v Šanghaju je na lastne oči potrdila mit, da Kitajci jedo prav vse, saj verjamejo, da imajo živali različne vrste moči, ki jih ob zaužitju njihovega mesa prenesejo na njih. »Razgled na Šanghaj z vrtljive restavracije je bil tako vesoljski, da sem se počutila, kot da živim v letu 3013,« je povedala, potem ko je skupaj s Sparovimi poročevalci večerjala 260 metrov nad Šanghajem.

Ležerno in deskarsko

Deseturni nočni let je prespala in se zbudila v mestu deskarjev in mode. »Hedonističen način življenja v Sydneyju se mi zdi čudovit!« Iz Melbourna se je druščina odpravila na izlet s kombijem in na poti srečala koale, kenguruje in emuje. Prvo noč so prenočili na parkirnem prostoru, ki jim je zjutraj postregel z neverjetnim sončnim vzhodom in razgledom na ocean ter visoke klife. Zadnje dni pa je Beja preživela v hostlu ob morju. Tečaj deskanja je zapolnil vsak trenutek ležernih dni v Avstraliji. »Zmagovalni občutek, ko ujameš ravnotežje in te valovi nosijo proti plaži, je naravnost fantastičen. Vsak dan bi lahko deskala na valovih,« nasmejano pravi Beja.

Črna celina krokodilov, kač in adrenalinskih dogodivščin

Po zapletih zaradi pretečenega vizuma je Beja končno prispela v Afriko. »Moški, ki mi je izdal vizum, je ob pogledu na moj potni list dodal: 'O, Slovenija... Martin Strel!' Očitno Zambijci vedo, kdo smo in kje se nahajamo,« je navdušena Beja. Željna adrenalinske izkušnje je pristala na rafting, ki je znan kot najbolj ekstremen na svetu. »Spoznala sem največji strah v življenju. V vodo sem padla na vsaki brzici. Močen tok me je vedno potegnil vase. Pozneje sem med plavanjem v reki videla še krokodila,« je Beja povedala o izkušnji, ki je njen adrenalin dvignila na najvišjo raven. Naslednji dan se je odpravila na sprehod z levi in čitami (ena ji je zadala celo ljubezenski ugriz), se povzpela na hrbet slona in zaplavala nad Viktorijskimi slapovi v hudičevi banji na robu naravnih čudes. Pozneje je neskončno uživala v 120-metrski gugalnici s prostim padom. »Enostavno sem skočila. Ko sem se zavedla, mi je zmanjkalo tal pod nogami. V trenutku sem se počutila premagano in nemočno. Vrv me je ujela in me zagugala nad prelepo reko Zambezi.« Dan, preživet v Afriki, je nevaren. »Videla sem tudi nekaj smrtonosnih kač, med katerimi me je črna mamba najbolj prestrašila. Tej kači ne zmanjka strupa, zato lahko piči znova in znova. Včasih ta kača pride v vas in pobije vse prebivalce,« zaskrbljeno doda Beja. Po tej izkušnji se je za pet dni odpravila v vas Mwande, kjer je pomagala graditi blatne koče.

Beja je polna novih vtisov in doživetij štirimesečno potovanje po svetu končala z mislijo: »Neverjetno je, da na Kitajskem prodajajo psa v mesariji, da se na Norveškem nebo osvetli zeleno, da v Avstraliji največ ljudi ubije meduza in da v Afriki homoseksualca zaprejo za 25 let... Vsakodnevne malenkosti, ki so za človeka znana realnost, so za popotnika tisto, kar išče – širitev obzorij!«