Eksperimenti z risbami in besedili

Širša javnost je Julie Doucet najprej spoznala kot stripovsko avtorico, ko je še med študijem na Univerzi Quebec v Montrealu začela objavljati fanzine Dirty Plotte, sledile pa so objave v različnih stripovskih revijah, med drugim tudi v kultni Crumbovi reviji Weirdo. Fanzin Dirty Plotte se je z leti preobrazil v stripovski serial, ki ga je izdajala založba Drawn and Quarterly, avtorica pa je leta 1991 za svoje delo prejela prestižno stripovsko nagrado harvey. Sledile so objave albumov Lift Your Leg, My Fish is Dead! (1993), My Most Secret Desire (1995), My New York Diary (1999), The Madame Paul Affair (2000), Long Time Relationship (2001) in drugih, ki so med kritiki in bralci doživeli dober sprejem.

Danes velja Julie Doucet za najbolj vplivno avtorico sodobnega stripa, njeno delo pa so so poleg močnih avtobiografskih elementov zaznamovala tudi mesta, v katerih je živela. Iz rodnega Montreala se je najprej preselila v New York, nato v Seattle, pozna 90. leta pa je preživela v Berlinu, kjer je začela sodelovati z založbo L'Association. Za veliko presenečenje je poskrbela pred desetimi leti, ko se je odločila končati svojo stripovsko kariero in se je v celoti posvetila drugim oblikam likovne umetnosti. Avtorica v tej odločitvi ne vidi prelomne spremembe, saj se še vedno ukvarja »z besedami v podobah«. Povedala je, da je umetniško kariero začela kot striparka, in čeprav se je sčasoma oddaljila od te zvrsti, se nikoli ni oddaljila od besed v povezavi s sliko. »Usmerila sem se v tisk, v tisto, za kar sem akademsko izobražena. Izdelala sem vrsto knjig in revij, natisnjenih v sitotisku, in vsaka od njih je vizualni eksperiment z risbami in besedili.«

Moja odločitev, da preneham ustvarjati stripe, je zorela dolgo časa, razlogi zanjo pa so bili različni. Po eni strani sem z leti čutila vedno večjo potrebo po ustvarjanju na drugih področjih likovne umetnosti, po drugi strani pa me strip kot medij ni intrigiral v enaki meri, kot me je na začetku kariere. Stripe sem risala tako dolgo in tako intenzivno, da preprosto nisem imela ne časa ne energije za kaj drugega, zato sem se na neki točki odločila, da se bom posvetila drugim stvarem. Prav tako sem bila nekoliko naveličana stripovske scene, kjer večine ljudi razen stripov ne zanima nič drugega. Meni je to sčasoma enostavno presedlo.

Ko sem se začela resneje ukvarjati s stripi, to je bilo sredi 80. let prejšnjega stoletja, s tem nisem imela težav, vendar pa je bilo vedno očitno, da večina moških kolegov in bralcev ni vedela, kako naj definirajo moje stripe in kako naj se nanje odzovejo. Pred mano namreč ni bilo prav veliko avtorjev oziroma avtoric, ki bi se neposredno in odprto lotevali tako imenovanih ženskih tem v mediju stripa.

Ta oznaka me nikakor ne moti, moja definicija feminizma pa je bila vedno zelo enostavna in realna: sem stripovska avtorica, kar pomeni, da sem tudi feministka. Biti stripovska avtorica je podobno kot biti kitaristka v rock bandu – obstajajo ženske, ki to počnejo, vendar ne gre za tradicionalno žensko kariero.

Ko sem začela ustvarjati stripe, nisem načrtovala, da bom ustvarjala stripe, ki se jih bo lahko bralo kot feministične, toda ko gledam nazaj, vidim, da je bil ta aspekt v mojem delu vedno zelo očiten. Čeprav se moje zgodbe niso vrtele samo okoli tega, so bila vprašanja, ki se nanašajo na feminizem, vedno navzoča, kot so bila navzoča tudi v mojem življenju.

Dirty Plotte je svojo pot začel kot fanzin, ki sem ga risala in fotokopirala sama. V tistem času je veliko ljudi, s katerimi sem se družila, izdajalo fanzine, vendar se je to dogajalo neredno in na precej arbitraren način, zato sem se tega naveličala in začela izdajati svoj fanzin. Stopila sem v kontakt z ameriško underground revijo Factsheet Five, ki je katalogizirala in recenzirala različne fanzine in bila kot taka izredno pomembna za fanzinovsko kulturo. Kot izdajatelj fanzina si moral urednikom revije poslati informacije o svojem fanzinu, oni so to objavili in na tak način si lahko dosegel relativno širok krog bralcev. Tako sem spoznala veliko ljudi, navezala številne stike in sčasoma so me k sodelovanju povabile stripovske revije, katerih uredniki so spremljali fanzinovsko sceno. Na tak način je serija Dirty Plotte našla tudi svojega založnika, Drawn and Quarterly.

Avtobiografija je bila moja bolezen v smislu, da so avtobiografske zgodbe zame postale najlažja opcija. Najlažje sem namreč narisala avtobiografsko zgodbo, in čeprav sem dolga leta v tem videla izziv, je to sčasoma postala precej neizvirna rešitev. Tudi to je bil eden od razlogov, da sem se naveličala stripov, saj mora biti umetnost po mojem mnenju vedno raziskovanje nečesa novega.

Ne bi rekla, da sem se kdaj samocenzurirala, lahko pa rečem, da so moje avtobiografske zgodbe vedno šle čez določeno sito. Zgodbe v mojih stripih je običajno navdihnil določen avtobiografski moment, potem pa so na papirju te zgodbe zaživele svoje življenje. Kar se tiče obžalovanja – da, za eno zgodbo obžalujem, da sem jo uporabila v stripu, vendar ne bom povedala, za katero zgodbo gre. (Smeh.)

Ne bi rekla, da me moti, saj je moje sedanje delo v Quebecu in Franciji dovolj poznano. Dejstvo, da že deset let pišem izključno v francoščini in da se lotevam stvari, ki so manj odmevne kot strip, pa je gotovo vplivalo na to, da sem izginila z radarja angleško govoreče Kanade, ZDA in deloma tudi Evrope. Čeprav zdaj do neke mere težje preživim, ne vidim pravega razloga, da bi spet začela pisati v angleščini ali da bi se ponovno posvetila stripom. Moje delo mi ponuja dovolj izzivov, sodelujem pa tudi z drugimi umetniki, kar me dodatno motivira.

Film je začel nastajati kot skupen projekt, vendar je v končni fazi to postal povsem Michelov film. Izhodiščna ideja je bila posneti neke vrste esej, osnovan na mojem stripu, a so se stvari zapletle, ko je Michel želel posneti daljši film, kot je bilo načrtovano. Ker sem bila takrat ravno bolna, nisem mogla narisati vsega, kar je Michel potreboval za film, tako da je nekatere manjkajoče risbe narisal kar on sam. Film mi je sicer zelo všeč, vendar ne morem reči, da je to rezultat skupnega dela, ampak je v glavnem sad Michelovega dela.

Kjer koli živim, vedno najdem določeno sceno, v kateri se dobro počutim, tudi v Montrealu je podobno. Poznam nekaj ljudi, ki so povezani z omenjeno založbo, z njimi se družimo in občasno sodelujemo. Založbo enačim z zelo zanimivim krogom ljudi, v katerem se mešajo francosko in angleško govoreči Kanadčani, kar se v Kanadi ne dogaja prav pogosto. Ta odprtost pa botruje tudi dejstvu, da je alternativna kultura v Montrealu trenutno zelo živahna, zaradi česar se v mesto priseljuje veliko umetnikov z vseh koncev Kanade. Prav iz tega razloga mi je Montreal danes tako všeč in mislim, da trenutno ne bi hotela živeti v nobenem drugem velikem mestu v Severni Ameriki.