V ljubljanski Galeriji Škuc se izteka pregledna razstava nekaterih najbolj ključnih in intenzivnih del iz umetnikovega izjemno majhnega opusa. To samostojno predstavitev le streljaj stran, v Galeriji Jakopič, spremlja obsežna skupinska razstava Drobci neizrečenih misli, ki s prikazom sorodnih ustvarjalcev empirično utemeljuje specifične smernice, ki jih je v veliki meri razvijal Bas Jan Ader. V središču so prakse, ki se upirajo vzpostavljeni paradigmi konceptualne umetnosti kot akademsko natančne in emocionalno suhoparne dejavnosti. Razstava privzema pojem »romantičnega konceptualizma«, ki ga zaznamuje ravno močna čustvena komponenta. To je dokaj heterogeno polje ustvarjanja, ki namesto pogostega cinizma in profanosti uvaja veliko mero subtilnosti, duhovitosti in ekspresije. Tovrstne avtorske poetike je mogoče označiti tudi kot globoki intimizem, kjer umetnik postavlja v ospredje lastno notranjo izkušnjo v odnosu do zunanjega sveta. Vlado Martek, ki številna efemerna dela izvaja iz osebne potrebe po intervenciji v svoje neposredno okolje, je zastopan s kratkim poetičnim besedilom, Ahmet Ögüt je prispeval dokumentacijo manifestativne plovbe v identičnem modelu barke, s kakršno se je Bas Jan Ader podal na drzno avanturo. Posebno mesto zaseda Željko Jerman, pred štirimi leti posthumno predstavljen v Škucu, pri katerem je kot ključni element ustvarjalne prakse izpostavljena popolna predanost umetnosti, ki presega status avtorjevega virtualnega paralelnega sveta.
Tako Jermana kot Adra bi lahko označili kot avtohtona in (dokaj) samodestruktivna melanholika. Bas Jan Ader v svojih drznih intimističnih akcijah izraža majhne, a pomensko večplastne domislice, medtem ko izpostavljen nepričakovanim, nevsakdanjim in često nevarnim situacijam preskuša meje lastnega telesa in uma. S tem nakazuje odnos do sveta, ki mu zaradi krhkosti in neprilagojenosti ni uspel ali želel popolnoma pripadati. Deli Padec 1 (1970), precizna študija sproščenega padca telesa s strehe polpritlične hiše, ali Padec 2 (1970), kjer avtor poganja kolo naravnost v amsterdamski kanal, izražata fascinacijo nad fenomenom težnosti in gravitacije ter nad nezmožnostjo njunemu nasprotovanju, obenem pa sprožata asociacije na fenomen domačega videa, ki dandanašnji preplavlja svetovni splet. V razstavišču so razporejeni izbrani dokumenti hipnih akcij: poustvarjeni napis na steni Please Don't Leave Me (1969), pisarije v steklenih vitrinah, ter peščica fotografij in filmov, med njimi kultni Preveč sem žalosten, da bi ti povedal (1970), ki prikazuje avtorja v navalu joka.
Legenda o Basu Janu Adru je zgrajena na ideji nekonvencionalnega in neprilagojenega umetnika, ki je z neverjetno intuicijo ustvarjal majhne intimne geste z globokimi sporočili, medtem ko razstava predstavlja fizične ostanke teh efemernih akcij. Filmi in drugi artefakti so skoraj pompozno postavljeni na piedestalih v izpraznjenem prostoru kot mrtvi muzejski eksponati. Na tak način je nekoliko izničena njihova značilna nematerialnost. Bas Jan Ader je s svojim delovanjem ustvarjal situacije in sprožal zgodbe, medtem ko aktualna razstava namesto vpogleda v ozadje njegovih avtorskih teženj vzpostavlja naracijo z objekti.