Pač pa gola zemlja, ki se ob deževju spremeni v blatno mlako, kjer je nemogoče ohraniti čiste čevlje, če te pot zanese tja. Po svoje groteskni spomin na nekdanja barakarska naselja, ki jih v Ljubljani večinoma ni več, ki so izginila iz našega življenja. Tam ob Žalah je še ostalo. In tam je pred petimi leti našla zatočišče, naj temu rečemo streho nad glavo, enainštiridesetletna Željka Radjen s svojima dvema malima otrokoma, šestletnim Aleksom in dve leti mlajšo Noleani Medino. Vrata so ozka, baraka je nizka, notri je hladno, malo prostora je, pa še ta je zabasan z vse vrste stvarmi. Predvsem z otroškimi oblačili, ki se sušijo na provizorično prirejenem držalu za sušenje. Ob strani kuhinje.

Neprimerno okolje za otroke

Na drugi strani je nekaj igrač, nekaj kuhinjskih elementov in potem ni več prostora. V drugi sobi sta dve stari postelji, zraven majhna kopalnica, nad vsem brli žarnica, da je vsaj malo svetlo, in to je vse. Vse, kar imajo, pa še večino tega so dobili od dobrih ljudi, od tistih, ki so jim bili pripravljeni pomagati.

»Tu smo zdaj že peto leto. Lahko pa rečem, da tu res ni zdravo okolje za življenje, še za starejše ne, kaj šele za otroke. Posebno težko je bilo na začetku, ker je bilo to predvsem romsko naselje. Oni so imeli neki svoj način življenja in tega na začetku nisem mogla sprejeti. Bili so navajeni, da kar pridejo k tebi, da prosijo, če imaš kavo, če imaš to in ono. Pa je še šlo, potem pa so si začeli sposojati denar. Tam smo končali. Zdaj se je nekoliko spremenilo, večino so preselili, velik del njihovega naselja so podrli. Ostala je še ena romska družina, a z njimi dobro komuniciramo. Smo pa imeli pred časom težave, ker mi je eden od sosedov napadel Aleksa. Takrat sem morala poklicati policijo na pomoč,« pripoveduje Željka.

Aleks vseskozi hodi naokrog, prinese sliko, ki jo riše, vpraša to in ono, ne da se zmotiti. Aleks je namreč hiperaktiven otrok. »Zaradi tega vsako jutro dobiva posebne tablete, da lahko na dokaj normalen način deluje v šoli. Pri njem sta izraziti vedenjska in čustvena motnja. Zato potrebuje vodenje v šoli. Zelo dobro deluje v komunikaciji ena na ena, je zelo prijazen, inteligenten, vse si zapomni. Je pa težava, ker se zna hitro odzvati in zaradi tega potrebuje pomoč. Pred časom je v šoli udaril punčko in zaradi tega potrebuje vodenje, potrebuje pomoč, da bo šel počasi normalno v življenje. Zaradi tega potrebuje tudi urejeno bivalno okolje, ki pa ga v tem barakarskem naselju ni.«

Kako naj tudi bo, če je vse skupaj zbito v malo barako, veliko kakšnih dvaintrideset kvadratnih metrov bivalne površine. »Stara baraka je to. Ko dežuje, streha pušča in včasih imamo notri pravo poplavo. Občasno se naokoli sprehajajo miške in podgane. Pred barako je ob deževju blato. Kopalnico imamo, ampak so težave, ker nas trese elektrika, ki se meša z vodo. Tu so bili iz Elektra in so poslali delavce, ki so pregledali napeljavo. Naprej so sporočili javnemu stanovanjskemu skladu, da je treba vso napeljavo zamenjati. Voda te lahko strese, lahko te celo ubije, tudi sosedom se to dogaja. Je pa naselje v fazi rušenja, tako da so potem sklenili, da se zdaj ne splača popravljati. Kaj bo z nami, pa ne vemo, nismo dobili še nobenega odgovora,« pripoveduje Željka Radjen.

Strah pred jutrišnjim dnem

Tako Željka s svojima Medino in Aleksom bije bitko za obstanek. V pomanjkanju, v strahu, kakšna usoda jih čaka. Ko je prišla sem v Tomačevo, je bila to že njena sedma selitev. »Ko sem prišla sem, se Medina niti še ni rodila, Aleks pa je bil star dve leti. Na svoj način sem se sem zatekla, ta baraka pa je dejansko nujna bivalna enota. Na srečo se je zdaj nabralo kar dovolj oblačil. Grem na Rdeči križ, na Karitas, zvezo prijateljev in dobim. Ko otroka prerasteta, dam naprej, da imajo še drugi. Sama pa lahko na prste ene roke preštejem, kdaj sem jima sama kaj kupila. Tudi s hrano je podobno. Če po pravici povem, ko je bila Medina še majhna, mi je enkrat celo zmanjkalo hrane, saj je Medina alergik in je potrebovala dietetično hrano. Ta pa stane. Zdaj se mi je nabralo polno kreditov, hkrati sem že tri mesece na bolniški. Če je normalen mesec, dobim okoli štiristo evrov pa nekaj malega otroških doklad. V teh treh mesecih pa sem dobila po osemdeset evrov zaradi vseh odtegljajev. S tem se ne da preživeti. Občasno sem si morala tudi sposoditi nekaj malega, da smo lahko preživeli. Saj če vrneš pravočasno, potem si lahko še kdaj sposodiš. Kaj pa, če tega ne zmoreš? Potem izgubiš tudi zaupanje tistega, ki ti da. In ga izgubiš. Takšno je to naše bedno življenje.«

Ko useka po revežu, useka kar po vrsti. Tudi po Željki in njenih otrocih je. »Ker so mi znižali cenzus pri plačilu vrtca, sem dobila poračun za Aleksa za lani. Doplačati moram še šeststo evrov. Pa sem v zaostanku. Za Medino plačujem sto deset evrov za vrtec. Ob vsem tem moramo še preživeti. Potem sta tu elektrika in voda. Nekaj časa nazaj sem imela avtomobil. Zanj sem vzela kredit in lizing. Da sem poravnala za lizing, sem avto prodala, ostal pa je kredit. In smo brez avta, plačujemo pa tisto, kar je še treba.«

Beg pred težavami

Nazadnje se je oglasilo še sodišče. »Poslali so mi grožnjo z deložacijo, da še nisem poravnala nekih izvršilnih stroškov za tole barako. Dogovorjena sem z županom, da ga obiščem, ko bo imel dan odprtih vrat za javne uslužbence. Naš zavod sodi pod njegovo okrilje. Bremenijo me za okoli 1500 evrov, ker naj bi se sem vselila nasilno. Pa se nisem. Preden sem prišla sem, sem zamenjala šest bivališč, to je moje sedmo. Ker sem dejansko bežala pred nasiljem v družini. Na neki način sem prikrivala že nosečnost z Aleksom, zato sem šla iz enega stanovanja. Tudi pri Medini je bilo podobno, pa sem raje sama šla, kot da bi me kdo preprosto vrgel čez prag.«

Stanje je preprosto. Preprosto in težko. »Ali poplačam te zaostale stroške, za katere me bremenijo, ali pa bom morala z otrokoma na cesto. Župan je pred časom rekel, da moram to storiti. Ko sem se zoper vse skupaj pritožila, so zdaj ostali še odvetniški stroški in neki dodatni stroški, kar vse skupaj znese devetsto evrov. Če ne uspem poplačati, nimamo res nobene prihodnosti več. Potem nas čaka samo še cesta. Ne bom mogla kandidirati niti za solidarnostno stanovanje. Hkrati se obeta, da bodo kmalu rušili te barake. Potem nimam kam iti. Če pa bi uspelo poplačati, če bi se mi uspelo nekako dogovoriti, potem nas morda čaka boljša prihodnost. Mene, Aleksa in Medino.«

Zdaj pa je čas, da naredimo še redno mesečno inventuro. Na dan 30. novembra je bilo skupno stanje na računu Iskrice 40.796,31 evra. V novembru letos je 125 darovalcev zbralo 4169,27 evra pomoči. V tem času pa smo Iskričinim družinam namenili 2382,72 evra pomoči.

In kako so darovali posamezni bralke in bralci Nedeljskega dnevnika. Štiri evre je podarila Barbara iz Kranja, po pet Štefka Fornazarič iz Cerkelj ter Breda Jezeršek, ki ni navedla kraja bivanja. Po 10 evrov so prispevali Bernard Gregorič iz Ankarana, Angela Mesarič Tinev iz Beltincev, Dušanka Leskošek iz Bistrice ob Dravi, Mateja Kodrič iz Domžal, Jožefa Heber iz Dravograda, Romana Kebe iz Grahova, Nevenka Zrnec iz Grosupljega, Slavi Peršič iz Hrastnika, Franc Fajfar iz Kisovca, Dora Jerkič iz Ljubljane, Olga Bucik iz Ljubljane, Jožica Zavrl iz Ljubljane, Nada Raspor iz Ljubljane, Peter in Evelina Votoren iz Ljubljane, Pavla Žerovnik Kert iz Ljubljane, Mihaela Ogriz iz Mislinje, Marija Kozelj iz Portoroža, Anton Černugelj iz Postojne, Andreja Plevnik iz Šenčurja, Irma Golja iz Tolmina, Marjeta Pregelj iz Trbovelj, Zdenka Ferme s Trojan ter M. Šešet z Vrhnike.

11,68 evra je podaril Dominvest, d.o.o., z Jesenic, 12 evrov Marica Zdovc iz Maribora, po 15 evrov pa Antonija Sodja iz Celja v spomin na K. Kržišnik, Milena Fink Bobaš iz Dolenjskih Toplic, Olga Črmelj iz Gorenje vasi, Irena Kosmina iz Izole, Maruša Lavtar iz Kranja, Bernard Božica iz Ljubljane Šmartnega, Bojana Loboda iz Ljubljane, Stanislava Žižek, s.p., iz Ljutomera, Robert Kozel s Ptuja ter Miroslav Mramor iz Velikih Lašč. 16,69 evra je prispevala Jelka Blaznik iz Dravograda, po 20 pa Marija Požun iz Blance, Janja Sinkovič z Bleda, Marija Petrovič z Bleda, Zmago Kristan iz Celja, Milan Lahajnar iz Cerknega, Cvetka Lapajne iz Deskel, Cilka Škrlep iz Domžal, Dragica Korošec iz Domžal, Mara Mrevlje iz Dornberka, Ohra Jože Križaj, s.p., z Golnika, Boženka Šajn iz Ilirske Bistrice, Marija Plevnik iz Kamne Gorice, Primož Zajec iz Leskovca, Mija Baš iz Litije, Martina Pibernik iz Ljubljane Šentvida, Lilijana Marolt iz Ljubljane, Marija Jakša iz Lukovice, Jožefa Sovič iz Mislinje, Vida Zver iz Murske Sobote, Ana Omahen iz Novega mesta, Matjaž Možina iz Poljan, Mirko Petrič iz Radelj ob Dravi, Vinko Povše iz Save, Milan Vodnik iz Škofje Loke, Hilda Cestnik iz Velenja, Ciril Bačer iz Vipave, Marko Ogrin z Vrhnike, Marija Gutnik z Vrhnike, dvakrat Franc Ciperle iz Žabnice ter Fani Robič iz Žalca.

Po 25 evrov so dodali Janez Orehek iz Domžal, Marija Boč iz Ljubljane Polja, Marija Štirn iz Mežice ter Majda Vrtovec iz Nove Gorice. 29,90 evra je prispevala Vida Lambert iz Starega trga ob Kolpi, po 30 evrov pa Stanka Črmelj iz Kamnika, Rudolf Vugrinec iz Lendave, August Ilič iz Ljubljane, Jasna Flajs Verhovec iz Ljubljane, Marjeta Hriberšek iz Ruš ter Bojan Kastelic iz Žirovnice. Po 35 evrov sta podarila Roman Marčun, s.p., iz Domžal ter N. N. z Gorenjskega. Po 40 evrov so dodali Emilija Glavina iz Kopra v spomin na Davida Jazbeca, Ana Marija Muster iz Ljubljane, Alojz Vrečar iz Ljubljane, Laura Slama Giachin iz Portoroža, Ana Kordež s Prevalj ter Alojz Šoba iz Slovenske Bistrice.

45 evrov je prispeval Franc Rojnik iz Laškega, po 50 evrov Rezka Bizjak z Jesenic, družina Kapele iz Ljubljane, Janez Herman iz Ljubljane, Jelka Otujac iz Ljubljane, Ljudmila Novak iz Ljubljane, Peter Urbas iz Ljubljane, Andrej Šalehar iz Ljubljane, Vida Kuštrin Curk iz Ljubljane, F. S. iz Sevnice, Jakob Hladnik iz Šentjurja, Martin Grubar iz Škofje Loke, Matej Vozel iz Višnje Gore, Jože Cokan iz Žalca ter Branko Balantič iz Žirov. 70 evrov je dodala družina Jesenko iz Brezij, 80 družina Flajs iz Kamne Gorice, po 100 evrov pa Slavka Avžin iz Grosupljega, Ana Bešter iz Domžal, Mojca Nastav iz Metlike, Franc Bergant iz Radovljice, Ivana Milanez iz Škofje Loke ter Sašo Petač iz Zgornje Besnice. 200 evrov je podarila Sonja Horvat Marolt iz Ljubljane, 250 evrov pa Bogomir Žagar, s.p., iz Prebolda.

In kako so naši bralke in bralci darovali posameznim Iskričinim družinam. Družini Pinter iz Velenja je 20 evrov namenila Zdenka Pfajfar, s.p., iz Železnikov, po 50 evrov Janez Rotar iz Dobrove, Šeherezada Perko z Golnika ter M. K. iz Horjula, 100 evrov pa Marija Pirnat iz Ljubljane. Za družine, ki so jih prizadele poplave, sta po 20 evrov podarili Olga Lokar iz Ljubljane ter Milena Žerovnik iz Vodic, 30 evrov pa Pavla Strel iz Škofje Loke. Družini Strazberger iz Ljubljane je 200 evrov namenil Janko Erjavec iz Ljubljane, družini Škorjanc-Hrastnik iz bližine Laškega pa 10 evrov Marija Debelak, s.p., iz Dupelj.