Kategorizacija športnikov ima očeta z imenom kategorizacija športa, ta pa mamo, ki se imenuje Olimpijski komite Slovenije-Združenje športnih zvez. Gre torej za najbližje sorodstvene vezi. Kot je kategorizacija ključni, a ne edini dokument pri razporejanju javnih finančnih sredstev ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Fundacije za šport RS in lokalnih skupnosti, ima tudi glavno vlogo pri razporejanju športnikov v razrede. Več kot ima določena športna panoga kategoriziranih športnikov, več dobi javnih finančnih sredstev, večjo možnost imajo športniki, da se zaposlijo v javni upravi. Fundacija za šport kategorizaciji športnikov namenja celo 20 odstotkov javnih sredstev, ki jih razdeli v tekočem letu.

Kriteriji za izpolnitev enega od petih razredov kategorizacije športnikov so razdeljeni v več skupin. Glede na to, v katerem od treh razredov se določena športna panoga, s katero se ukvarja športnik, nahaja. Posebej veljajo kriteriji za individualne in ekipne športne panoge. Če se osredotočimo na svetovni razred, izpolnijo kriterij vsi individualni športniki, ki se na olimpijskih igrah uvrstijo med 1. in 6. mestom, neolimpijski športi pa med 1. in 3. mestom. Toda olimpijskih junakov je v Sloveniji malo v primerjavi s 134, kolikor športnikov ima svetovni razred. Svetovni razred je mogoče doseči še z uvrstitvijo do 6. mesta na svetovnem prvenstvu (za športe iz 2. in 3. razreda med prvo trojico ali dvojico). Štejejo še uvrstitve na svetovnih igrah, evropskem prvenstvu, končni uvrstitvi svetovnega pokala ter svetovni in evropski rekord.

V kolektivnih športnih panogah je mogoče doseči svetovni razred z uvrstitvijo do 8. mesta na OI in SP v olimpijskih športih, do 4. mesta na EP ter med prvo dvojico na svetovnih igrah. Tako pri individualnih kot posamičnih športih kriteriji za doseganje mednarodnega, perspektivnega, državnega in mladinskega razreda padajo glede na uvrstitve na velikih tekmovanjih. Iz kriterijev je razvidno, da so na najslabšem športi, v katerih je največja mednarodna konkurenca.

Možnost, da bi si nogometaš priboril svetovni razred, so skoraj ničelne. Najvišji razred imata, denimo, le dva slovenska stadionska atleta (Primož Kozmus in Marija Šestak), le ena teniška igralka (Katarina Srebotnik), z izjemo košarkarjev (bili so četrti leta 2009 na EP na Poljskem) noben drug športnik iz kolektivne športne panoge. Po drugi strani imajo kajakaši kar 15 športnikov svetovnega razreda, od tega 6 iz neolimpijskih športov. Na te podatke je v včerajšnjem pogovoru za Dnevnik opozarjal vršilec dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za šport na MIZKŠ Drago Balent. Da namreč posamezniki odločajo o usodi športa ter sprejemajo kriterije, ki ustrezajo športni panogi, iz katere izhajajo. V svetovnem razredu je kar 30 »vodnih« športnikov (15 kajakašev in kanuistov, 8 jadralcev in 7 veslačev), 18 predstavnikov borilnih športov (7 judoistov, po 5 tekvondoistov in kikboksarjev ter 1 boksar)... Ali torej imena, ki imajo glavno besedo pri postavljanju kriterijev, delajo dejansko v prid celotnemu slovenskemu športu ali imajo svoje interese? Za odgovor ob pogledu na številke ni treba biti poseben poznavalec športne politike, kakršnih je v Sloveniji žal premalo.

Nogomet je fenomen kriterijev za razvrščanje v kategorizacijo športnikov. Ta športna panoga nima namreč niti enega športnika, ki bi imel status svetovnega, mednarodnega ali perspektivnega razreda. Ob tem, da imamo v Sloveniji mladince, ki zabijajo gole v najmočnejši slovenski ligi, jih posredniki celo prodajajo v bogatejše evropske klube in ki jih pozna več davkoplačevalcev kot kakšnega športnika svetovnega razreda. Mar ti športniki niso vsaj perspektivni?

»Na nogometni zvezi nismo zadovoljni z obstoječimi kriteriji. Za kolektivne športe so neprimerna in krivična. Poleg tega si svetovna in evropska prvenstva v nogometu sledijo na štiri leta, v nekaterih športih na dve leti, v nekaterih so celo vsako leto. To kaže na to, da so pravila neenakovredna. Prepričani smo, da imamo vsebinsko gledano v slovenskem nogometu tako nogometaše svetovnega, mednarodnega in perspektivnega razreda, medtem ko na papirju nimamo niti enega,« pojasnjuje Aleš Zavrl, sekretar Nogometne zveze Slovenije. »Veseli me, da se slabe obstoječe kategorizacije športa zavedajo pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Zato so nas povabili v delovno skupino, kar je vsekakor pozitiven odziv. Če se pri nogometu ne upošteva množičnosti, mednarodne primerljivosti in globalne konkurenčnosti, potem nekaj ni dobro. Te kriterije za zdaj upošteva le fundacija za šport, medtem ko jih pristojno ministrstvo ne. Zato upam, da se bodo te stvari rešile tudi na državni ravni. Se pa po sestankih sodeč stvari premikajo na bolje,« je zaključil Zavrl.

Obstoječi kriteriji za registriranje in kategoriziranje športnikov v RS bodo v veljavi do 31. decembra letos, od prihodnjega leta naprej bodo veljali novi. Na številna vprašanja najvišjih predstavnikov športne oblasti, ali obstaja kakšen rok za osnutek sprememb revizije kriterijev, kot vse skupaj imenuje OKS-ZŠZ, nismo dobili točnega ali vsaj konkretnejšega datuma. Smo pa dobili zagotovilo, da bo nov Strokovni svet za šport RS temeljito pregledal revizijo obstoječe kategorizacije ter da je ne bo milostno poslal v organe odločanja.

»Če se kdo postavi na glavo, ni mogoče prezreti neuravnilovke v kategorizaciji slovenskega športa. Najsi gre še za takšen nacionalni interes, je globalnost prioriteta. Na svetovnem prvenstvu v atletiki, denimo, tekmuje več kot 200 držav, vsi nastopajoči pa morajo izpolniti zahtevne norme za nastop. Z vsemi temi podatki, ki so sicer javni, smo na sestanku najvišji predstavniki Atletske zveze Slovenije seznanili vodilne na olimpijskem komiteju. Povabljeni smo sicer v ekipo za prenovo kategorizacije. Toda glede na to, da jo vodi Bogdan Gabrovec, menim, da se ne bo kaj prida odstopalo od obstoječih kriterijev,« pravi direktor Atletske zveze Slovenije Boris Mikuž, tudi član strokovnega sveta za šport.