Samo nebo nam je z obilico snega, burjo in zameti ponudilo fantastično priložnost, da postanemo svetovno znani in za tuje vlagatelje atraktivni. Na avtocesti pri Postojni je trajala enajsturna kriza, le izkoristiti jo je bilo treba. Tam je v snežnem metežu obtičalo nekaj tisoč ljudi, med njimi tujci, Nemci, Italijani, Avstrijci, Čehi, Belgijci. Enkratna priložnost, da se Slovenija predstavi kot država tisočerih možnosti. Dobro, tam ni bilo ne Darsovih ljudi, ne policije, ne rešilcev, ne vojske. Razumljivo, saj je bil vikend in po radiu so itak pozivali ljudi, naj ne rinejo ven. Ampak politika, ta pa bi morala biti tam v količinah, ki presegajo zdrav razum. Kakšno promocijo države bi naredil denimo predsednik Pahor, ki bi lahno oblečen skakljal med zmrznjenimi tujci in jim z očetovskim nasmehom razlagal, da moramo v težkih trenutkih držati skupaj. Da moramo premostiti razlike in da, krucifiks, če eni zmrzujejo v beemvejevih štirikolesnikih, drugi pa v 30 let starih zarjavelih golfih, to ni razlog za delitve. So what, to je priložnost, da skupaj z njim gradimo mostove zaupanja v svetlo prihodnost. Pričakoval sem tudi kompletno vlado, da med obtičalimi avtomobili ministri prižgejo taborne ognje in ob njih lačnim in prezeblim tujcem razložijo vse prednosti tretje republike.

Sam premier bi med obtičalo pločevino poiskal kakšnega Finca in mu razložil vso resnico o patriah, Turkom bi predaval o prednostih reelekcije sodnikov, Hrvatom pa razliko med njegovo in Pahorjevo pokojninsko reformo. Brhke članice slovenskega parlamenta bi oblečene v narodne noše narodov in narodnosti Slovenije tujcem delile vroč čaj, z njimi zaplesale polko in jim pomagale čez zamete do bližnjega grmovja, kjer bi lahko opravili veliko in malo potrebo. Najmanj, kar bi lahko naredili gospodarska in obrtna zbornica, da bi Slovenija izkoristila sobotno krizo, je, da bi nagnali mala in srednje velika podjetja ter obrtnike, da nemudoma na odstavnem pasu postavijo stojnice z najboljšimi izdelki, ki jih ta hip ponuja Slovenija, kot so zaseka, Elanove »dilce«, lectovi srčki, kangle in zakon o slabi banki (usnjene platnice). Pričakoval sem, da se bodo člani združenja borcev v partizanskih uniformah zapodili med ujetnike zimske ujme, ki so se že naveličali ogledovanja naravnih lepot okrog Postojne. Predvsem Nemcem in Italijanom bi nazorno prikazali, kako smo se v prav takšni zimi, prezebli in lačni, spopadali z nacisti in fašisti. Člani Društva slovenskih pisateljev bi kljubovalno stali v snežnem metežu in tujcem na robu moči dvigali moralo s prebiranjem svojih najnovejših prozno-liričnih stvaritev. Tudi duhovniki iz vasi okrog Postojne bi ta zadnje lahko odlepili od toplih ognjišč in stopili do tolažbe potrebnih zametencev. Vam povem, trlo bi se domačih in tujih televizijskih ekip, novinarji bi v širni svet ponesli slavo o Sloveniji in njenih politikih, gospodarskih možnostih, dobrih in spretnih ljudeh. Tuji bančniki in menedžerji bi drli k nam z vrečami denarja, kajti to je država, ki ve, da je kriza njena največja priložnost, in je za to pripravljena kljubovati tudi sibirski zimi. Pa ni bilo nikogar. Samo mraz, burja in snežinke. In težko ponovljiva priložnost je po zaslugi politikov šla v franže.